Krajši delovni čas: pravica, privilegij ali krivica?

Starša imata pravico do uveljavljanja pravice do krajšega delovnega časa do otrokovega dopolnjenega 3. leta starosti, v kolikor imata 2 otroka ali več, pa do dopolnjenega 8. leta starosti najmlajšega otroka.

Starš lahko izbira, da bo delal med 50 do 99 odstotkov obsega dela. Plača je temu primerno nižja, razliko v socialnih prispevkih do polne delovne obveznosti, plača država. Upad dohodka zaradi nižje plače starša, ki to pravico uveljavlja, se malo pokrije z naslova višjega otroškega dodatka in nižje položnice za vrtec.

Več o sami pravici in postopku uveljanjanja, lahko preberete v članku: Pravica do krajšega delovnega časa.

Na papirju zveni vse super. Vendar, koliko družin si to lahko privošči, če nekateri komaj shajajo ali ne shajajo z dvema polnima plačama? Pravno imenovana pravica v praksi pomeni privilegij finančno boljše situiranih družin.

Če pogledamo z zornega kota otroka, pa to utegne biti krivica. Zakaj enemu otroku pripada, da zjutraj poje zajtrk v družbi staršev, drugemu pa ne?

Razporeditev delovnega časa pri koriščenju te pravice je stvar dogovora med zaposlenim in delodajalcem. Pravico je precej enostavno izvajati, ko je delovni proces takšen, da je odvisen le od ene osebe in ni bistvene razlike, ali je delo narejeno zdaj ali čez eno uro.

Sama poznam predvsem delovna mesta v zdravstvu, kjer je delo timsko in ga je težko tako prilagajati. Na primer: zaposlena v laboratoriju težko pride v službo uro pozneje, ker ravno zjutraj največji obseg dela, čeprav bi ji pa ravno zjutraj najbolj koristil dodaten čas, da ni potrebno otrok zbujati sredi noči.

Kaj pa delo v zobni ambulanti? Zobozdravnica ne more delato brez asistentke. Specilalizantke različnih vej medicine se organizacijskim težavam večkrat izognejo tako, da delajo 3 dni po 8 ur, 2 dni pa so proste.

V nekaterih službah ob uveljavljanju te pravice ukinejo drsni delovni čas. Delovni čas sicer mora biti enakomerno razporejen, nikjer pa ne piše, da ne sme biti zjutraj in popolne npr. polurno okno za prihod in odhod iz službe, kot to velja za druge zaposlene. Pa saj ravno sveži starši drsni delovnik najbolj potrebujejo glede na nepredvidljivost malčkov.

Še ena zanka. Recimo, da mama dela 6 ur na dan. Otrok zboli, tokrat bo bolniško nego koristil oče, ki pripada mu le 6 ur bolniške, ker mama dela 2 uri manj. Bo šel za dve uri v službo? Kdaj? Zjutraj? Popoldan? Kako se bo uskladil s partnerko? Če oba delata od doma, usklajevanje ne bi smelo biti pretežko. Ko pa je nekdo vezan na delovno mesto in uradne ure, pa stvar v praksi ni več tako enostavna.

Moja osebna izkušnja z uveljavljanjem te pravice: olajšanje.

Dodaten čas mi je omogočil, da sem zjutraj otroka lahko dojila, da smo skupaj pojedli zajtrk, mogoče sem jima celo prebrala zgodbico za dobro jutro. V glavnem je bil čas zjutraj namenjen odpravljanju z veliko manj hitenja, kot bi ga imeli sicer. Saj veste, po jutru se dan pozna.

Omogočila mi je tudi to, da sem po službi šla najprej domov. S tem sem se izognila večopravilnosti, saj sem, medtem ko sta otroka spala v vrtcu, jaz urejala dom. In si tudi sama spočila, v miru kaj prebrala, napisala. Posebej priročno je bilo, da sem se lahko preoblekla v oblačila primernejša za igrišče, spakirala prigrizke, igrače in se odpravila po otroka. Če ju je šel iskati partner, sem imela čas za kuhanje v miru.

Tako sem bila popoldan bolj prisotna, imela sem večjo kapaciteto za povezovanje z otrokom. Vmes sem nekaj časa delala poln delovni čas, pa to našemu družinskemu življenju ni najbolj odgovarjalo, ker sva oba z možem imela le popoldan za gospodnjiske in odruge opravke. Bila sem bolj napeta, utrujena, večopravilnost me je izčrpavala, najbolj napeto je bilo zvečer, ko sem že komaj čakala, da bom imela kakšno minuto zasa.

Pravico sedaj ponovno koristim. Omogoča mi, da gremo večino dni z otrokoma zjutraj na sprehod do vrtca, ker sem bolj spočita in sta otroka že malo večja, lažje skupaj popoldan naredimo del gospodinjskih opravil, večino naredim prej.

Mogoče se vse skupaj najbolj pozna zvečer, ker sem občutno mirnejša in z veseljem po branju pravljice še poležim z otrokoma v postelji. Ker sem do svojega branja prišla tekom dneva, ker me ne čakajo kupi perila, saj je že oprano in zloženo, ne čaka me še kup majhnih opravkov, ker so že postorjeni. In ko je cartanja z otrokoma konec, imam še časa, energije in volje za kakovostno preživljanje časa z možem.

Naslovna fotografija: Photo by Tomsickova on Adobe Stock