Ko ima otrok napad trme, ga nesite pod mrzel tuš. NEEEE!

Nedavno sem prebrala nasvet, ki pravi, da otroka ob napadu trme nesemo pod mrzel tuš in mu takoj damo jasno vedeti, da takšno obnašanje ni primerno. Ko otroka preplavijo čustva, ne potrebuje, mrzlega tuša ampak pomoč, da se pomiri. To ni razvajanje, to ni permisivna vzgoja. To je omogočanje razvoja na podlagi nevroznanosti.

Ko pri malčkih nekaj ne gre tako, kot želijo in ob tem občutijo močna čustva, to izrazijo tako, da cepetajo, jokajo, se otepajo, kričijo, se mečejo po tleh. Takšno vedenje se napačno označi za trmo.

To ni trma, to je stanje, ko otroka preplavijo tako močna čustva, da se sam ne zmore pomiriti, zato ker mu tega ne omogočajo njegovi nezreli možgani.

Malček nekaj občuti in to takoj izrazi. Nima sposobnosti, da nekaj občuti, premisli, primerno izrazi. V primeru, da ob izražanju močnih čustev doživi hladen tuš, mu to sporoča, da čutiti in izražati ni ok. Naj izpostavim, da kot mrzel tuš deluje tudi to, da se otroku posmehujemo, ga zasramujemo, na njega kričimo, ga pustimo samega ali kako drugače kaznujemo. Mogoče otrok sčasoma res ne bo več jokal in cepetal, počasi se bo naučil oddaljiti od svojih občutkov in potlačiti čustva.

Kako to zgleda v odrasli dobi? Poenostavljeno: Fant se do dekleta ne obnaša prijazno. Ona nič ne reče, ker lahko doživi mrzel tuš. Šef se do nekoga neprimerno obnaša, človek se ne postavi zase, ker lahko doživi mrzel tuš. Oseba si nekaj močno želi, pa tega ne naredi, ker lahko doživi mrzel tuš.

Vsem je jasno, da otroka naučimo zavezati čevlje z ogromno ponovitvami. Jasno nam je tudi, da dve leti star otrok ne zmore zavezati čevljev in ga tega sicer lahko učimo, ampak naučil se bo, ko bo njegovo celo telo dovolj razvito. Na enak način – z zgledom in ogromno ponovitvami - naučimo otroka tudi, kako obvladati svoje občutke, čustva, se pomiriti in jih primerno izraziti. Uspelo mu bo, ko bo dovolj razvit, zrel.

V kolikor tega sami ne znamo, otroka tega ne moremo naučiti. V tem primeru je na nas, da se tega naučimo, namesto da od otroka pričakujemo, da se bo znal nekaj, česar mu nismo pokazali. Če se znamo pomiriti in v tem trenutku tega ne zmoremo, potem točno vemo, kako se počuti otrok. V tem primeru ne potrebujemo pridige in občutka krivde, ampak sočutje do sebe in do otroka.

prvič objavljeno: junij 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌