Starši omogočimo življenje. To življenje ni naše, pripada otroku.
Živela sem v zablodi, da je obsedenost staršev z uspehom otroka nekaj, kar se dogaja le čez veliko lužo. Pa mi prijateljice učiteljice povedo drugačno zgodbo. Cilj za letošnje šolsko leto - da bi bil odličen! Jaz bi bila tudi odlična! Nihče pa ni za cilj navedel znanja.
Starši se pritožujejo, da imajo otroci preslabe ocene in morda ne bodo nekoč sprejeti na točno določeno gimnazijo in bodo zato imeli omejene možnosti v življenju. Manj možnosti za uspeh.
Ravno starši smo tisti, ki otrokom omejujemo možnosti, ko jim vsiljujemo način življenja, ki ustreza naši definiciji uspeha. Ko si nekaj želimo za njih. Še preden se otrok rodi, si starši že ustvarimo pričakovanja glede otroka, naše fantazije, vizijo za življenje otroka.
Fantek, punčka, vseeno, le da je zdrav? Naš bo dobro spal, ne bo jokal, oboževal bo vožnjo z vozičkom. Podoben bo atiju, jedel bo toliko kot sosedov, le da naš ne bo packal, shodil bo malo prej kot njegov bratranec, oboževal bo rokomet, bral bo tudi rad, mi mu bomo povedali, kako se prav igra, da slučajno ne bi napačno zložil kock.
Jabolko ne pade daleč od drevesa. Ja, otroci nas posnemajo v vsem. A poleg tega želimo še, da celo življenje rastejo v naši senci in ne morejo razviti svojih korenin, ker so naše premočne? A smo prepričani, da je naš otrok jabolko?
Tako smo zapackani s pričakovanji, zablodami, prepričanji, svojimi idejami in lahko hitro pozabimo, da otrok najboljše ve, kaj je za njega dobro. Pa naj gre za količino malice 9-mesečnika ali izbiro srednje šole najstnika.
Že pri dojenčkih se vidi, kako so naša pričakovanja napačna, ker ne temeljijo na poznavanju otrokovega razvoja, ampak pogosto na izjavah sosed, znancev, kvazi zdravi kmečki pameti, ... Da o malčkih sploh ne govorim, saj jih je veliko povsem napačno razumljenih.
Teh zablod se lahko rešimo z nabiranjem znanja in pa tudi z opazovanjem otroka in spoštovanjem tega, kar vidimo. Da v vsak trenutek vstopamo z radovednostjo, brez pričakovanj, brez predvidevanj.
Naj razložim na primeru zapenjanja gumba. Malček skuša zapeti gumb. Morda predvidevamo, da ne zmore in ga kar takoj zapnemo namesto njega. Ali pa mu pokažemo naš način, preden nas je prosil za pomoč. Mogoče mislimo, da bi ga že moral znati zapeti sam in ga silimo, naj ga vendarle že zapne. Lahko tudi opazujemo in le po potrebi pomagamo s spodbudo ali dejanjem.
Kaj ko bi otroke večkrat radovedno opazovali, spraševali, upoštevali in spoštovali? Manj govorjenja, pričakovanj, naših predstav o tem, kaj in kdaj bi otrok moral. To bi nam pomagalo, da otrokom ne vsiljujemo svojih 'pravih' načinov in jim vsaj delno omogočimo, da življenje živijo po svoje, ne po naše. Mi imamo svoje življenje, pustimo otrokom njihovega. Otroci niso naša jabolka. So ljudje.
prvič objavljeno: junij 2021
Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌
