Trma ali sprejemanje resničnosti?

Upiranje? Neposlušnost? Trma? S trmo se večkrat označi burne čustvene reakcije malčkov. To ni trma, je izražanje čustev.

Seveda je takšno vedenje pogosteje, ko smo odrasli napeti, otroci lačni, žejni, nespočiti in v pomanjkanju naše pozornosti, povezanosti.

To ne pomeni, da delamo kaj narobe, da smo neuspešen starš. Tudi ne pomeni, da je naš otrok slab otrok.

Burno izražanje čustev ob tem, ko otrok naleti na mejo, je pravzaprav proces sprejemanja resničnosti oz. žalovanje, ker resničnost ni takšna, kot si jo je malček zamislil. Ko postavimo mejo, lahko pričakujemo, da bo šel otrok skozi proces sprejemanja resničnosti.

Elisabeth Kübler-Ross je opredelila 5 faz žalovanja ob bolezni ali smrti. Zdi se mi, da se jih da lepo preslikati na splošno v sprejemanje resničnosti.

Omenjene faze niso nujno vse prisotne in ne vedno v naštetem vrstnem redu.

Zanikanje

Otroku postavimo mejo, on vztraja pri svojem. Nas ne vidi, ne sliši, se obrača stran, se ne pusti motiti.

Pogajanje

Lepo prosim! Samo malo. Samo enkrat. Daj, no. Lepo prosim. Otrok se skuša pogoditi, da bi resničnost ustrezala njegovi ideji.

Jeza

Otrok mejo zazna. Prepričan je, da resničnost lahko spremeni. Aktivira sistem za boj ali beg: kričanje, mahanje z rokami cepetanje, metanje stvari.

Depresija

Otrok je žalosten. Ugotovil je, da resničnosti ne more spremeniti, zato spremeni sebe. Kako spremeni sebe? Tako, da toči solze.

Sprejemanje

Otrok se sprijazni z resničnostjo in življenje gre naprej.

Pri vsaki fazi bi lahko naštevala ne ravno uspešne reakcije odraslih in tudi bolj primerne odzive. Ta objava ni namenjena temu, kaj reči, ampak kaj pričakovati. Torej, ko postavimo mejo, lahko pričakujemo, da bo šel otrok skozi proces sprejemanja resničnosti. To ne pomeni, da delamo kaj narobe, da smo slab človek, neuspešen starš. Otrokovo obnašanje v resnici ni napad na nas, ne jemljimo tega osebno.

Jasno je, da smo pri postavljanju in držanju meje spoštljivi, odločni, sočutni, ne sramotimo, ne ustrahujemo, ne ponižujemo. Ko se mi do otroka obnašamo spoštljivo in on ob meji reagira po svoje, to ni naša krivda.

To so njegovi občutki in čustva, ki so resnični. Otrok se obaša tako, kot se počuti. Poglejmo ga, v kakšni stiski je. Potrebuje stik z nami, da ga vidimo, slišimo, cenimo, razumemo. Naša odgovornost je, da otroka sprejemamo s čustvi v red in se mu pomagamo pomiriti. Da ga ne pustimo samega v tem čustvenem viharju ali ga zaradi njegovega čustvovanja kako drugače kaznujemo.

Tako kot mi nismo krivi, da je malček jezen, ker mu ne dovolimo tekati po cesti, tudi malček ni kriv in odgovoren za naša čustva ob njegovih reakcijah. Ne, ni kriv. Ne pritiska naših gumbkov, ne izziva, ne vrti nas okoli prsta, ne manipulira z nami, ampak sprejema resničnost na svoj način, skozi svoj proces.

Kdaj je malček najbolj odprt za učenje tega, kako gre skozi frustracijo in se prilagodi resničnosti? Med drugim in tretjim letom starosti (terrible two).

To je obdobje, ko otrok postaja močnejši, hkrati pa še nima razvite sposobnosti samoregulacije. Razvija jo skozi mnoge ponovitve, ko mu mi pomagamo do pomiritve.

Recimo, da nam je njegovo vedenje prišlo do živega. Na otrokovo jezo reagiramo z jezo in pričakujemo, da se bo otrok pomiril. V tem primeru od otroka pričakujemo ravno to, česar sami nismo sposobni – da se bo pomiril, medtem ko se mi jezimo.

Kako naj se pomiri, če ga tega nismo naučili? Kako naj jezo smiselno uporablja, če ga tega nismo naučili? Mi znamo uporabljati jezo ali se pomiriti? A vam kje v glavi odzvanja: Kaj se pa zdaj jeziš? Nehaj že s tem dretjem! Takoj nehaj!

Ko se otrok razjezi, se v telesu mobilizira ogromno energije. Pomisli, kako destruktiven je lahko otrok, če mu te energije ne pomagamo usmeriti.

Če otrok te energije ne izrazi, kaj se zgodi z njo? Ostane v telesu.

Ko otrok ugotovi, da ne more doseči spremembe, začne jokati. Tudi ko otroku omogočimo varno izražanje jeze, v telesu vseeno ostane povišana koncentracija stresnih hormonov. Nekaj se jih iz telesa izloči skozi solze.

Ma kaj se zdaj cmeriš? Ne jokaj, bo mamica žalostna. Najprej si se jezil, a zdaj boš pa še jokal? Obnašaš se kot dojenček.

Zatiranje jeze lahko vodi v pretirano jokanje za vsako malenkost in nepostavljanje zase.

Zatiranje joka pa v to, da je otrok nagnjen k izpadom besa, težko sprejema meje in ne pokaže, da mu je hudo.

Najbrž ne gre razlagati, da kar se Janezek nauči, to Janez zna. Bolj kot sprejemamo otrokova čustva, bolj jih sprejema sam, razvija se v celovito osebo.

Bolj kot ta čustva prepovedujemo, zavračamo, bolj to otrok počne sam s sabo. Razvija se v osebo, ki dela sebe ne pozna več. Otrok se težko vrne v ravnovesje in je nagnjen k razvoju psihosomatskih bolezni.

Kaj bodo drugi rekli, ker se otrok jezi, joka, pristno, necenzurirano izraža svoje doživljanje? Marsikaj in kar bodo želeli. Otroka ne moremo kontrolirati, kontroliramo lahko le sebe. Ko to dojamemo, se ukvarjamo s svojimi občutki, čustvi, reakcijami, vedenjem, odzivi. Soočeni smo s sabo, se sprejemamo, odkrivamo, izboljšujemo, smo bolj prisotni, povezani. In otrok nam lahko sledi, ker smo vodja in ne nadzornik. Takrat ne potrebujemo naučenih stavkov. Enostavno vemo, kaj reči in česa ne. Tako enostavno in težavno hkrati.

prvič objavljeno: junij 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌