Malček je raje dal roko neznanki, kot ostal sam

Mama z dojenčkom v vozičku, babica in cca. dvoletni malček. Odrasli osebi se nenadoma odločita, da je čas za odhod. Brez priprave, brez opozorila: »Pridi, gremo, takoj zdaj.« Malček nasprotuje, cepeta, se vsede na tla in začne jokati. Mama z vozičkom odkoraka naprej. Babica ga prepričuje, naj pride še on. Malček še naprej tuli, odide še babica.

Gledam tega otroka, ki se mu je očitno sesul svet. Naj pristopim? Ga bo še bolj strah? No, v tem primeru bo vsaj stekel k babici in ne bo več sam.

Pridem zelo počasi, govorim zelo umirjeno, počasi: »Živjo, vidim, da ti je zelo hudo. Težko je, ko te nihče ne razume.« Nekaj časa sem ob njem in nekaj govorim, ne spomnim se kaj, važen je ton glasu. Počasi se pomiri. Ponudim mu roko. »Greš z mano, da te pospremim do babice?« Otrok mi je dal roko, skupaj sva odšla k njegovi babici.

Je otrok jokal, ker ni bila vslišana njegova volja? Mogoče niso bila zadovoljena njegova potreba po raziskovanju? Otrok ima svoja notranja vodila, pa naj bo to volja ali zgolj nagon po zadovoljevanju potreb. Ko svet ni v skladu z otrokovo voljo, njegove potrebe niso zadovoljene, to občuti in izrazi.

Otrok računa na nas, da ga bomo spoštovali, razumeli, slišali, videli, priznali. Ko njegovo izražanje ni sprejeto, začne tlačiti čustva, se disociirati od občutkov, zanemarjati potrebe, zatirati avtentični jaz. To je podlaga za psihosomatske bolezni in nezadovoljno življenje. Otrok počne vse to z namenom, da bi ustregel staršem, da bi bil povezan z njimi in ne bi ostal sam, ker to ni varno.

Tako zelo bi rada, da bi se vsem staršem, babicam in dedkom razložilo, da vedenje malčkov, ko jih preplavijo močna čustva ni trma in ni nekaj, kar malčki počnejo namenoma. In da jih primernega izražanja učimo z zgledom, s pomirjanjem.

Čas, energijo in pozornost porabimo tako ali drugače – za koregulacijo (ko otroku pomagamo, da se pomiri) ali tako, da smo jezni, slabe volje, se znesemo na otroka. Mogoče se to komu to zdi nevzgojno, v resnici tudi je, saj ne gre za vzgojo, ampak za omogočanje celostnega razvoja otroka. Gre za grajenje temeljev otrokovega zdravja.

Jasno je, da otrok težje sodeluje, ko je lačen, žejen, utrujen. In ko smo mi napeti. Osnovna potreba otroka je, da se počuti varno. Varno pa se ne more počutiti, če mi nismo ok. Kako se počuti šele, ko ga jokajočega pustimo samega sredi travnika? Prestrašen, sam. Da ni v redu tak, kakršen je, ampak se mora spremeniti, da bo ljubljen, varen. Vem, da mama in babica otroku nista hoteli hudega, ampak enostanovno nista vedeli, kaj in kako, ali pa tega nista zmogli.

Znanje o razvoju otroka je le prvi del, ki bi se ga dalo zelo enostavno vnesti v šolo za starše. Mogoče bi nekateri odrasli zgolj z večjim znanjem in zavedanjem ravnali drugače ali pa bi to znanje služilo kot motivacija za osebno rast. Ker kljub temu da vemo, kaj in kako, nam tega ne uspe vedno izpeljati. Zato je drugi del celote naša sposobnost, da smo mirni in otroka sploh lahko pomirimo.

Ko neprimerno reagiramo, to še vedno lahko uporabimo. Otroku se opravičimo, povemo, da ni on kriv, da mi ne zmoremo obvladati sebe. S tem ga učimo, kako priznati napako, kako ponovno vzpostaviti in popraviti odnos. Ne, samo opravičevanje ni dovolj. Potrebno ga je nadgraditi z ustreznejšim ravnanjem v prihodnje.

prvič objavljeno: junij 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌