Malčica se vrže na tla. Kaj pa sedaj?

Iz dojenčice se je razvila malčica, v zadnjih tednih se je pojavilo nekaj novega. Ko ji nekaj ni prav, občasno doživi burno čustveno reakcijo. Najpogosteje se to zgodi, ko ji starejši brat nekaj vzame iz rok, ali gre kdo iz stanovanja, ona pa mora ostati doma. Njena reakcija na te dogodke zgleda nekako tako – najprej kriči, cepeta, steče stran, z rokami udari ob vrata, včasih se vrže na tla.

Zakaj ji takoj ne potisnem v roko druge igračke in jo preusmerim? Zakaj je ne odnesem v drugo sobo, da ne bi videla, kako gre kdo skozi vrata? Ker zavijanje v vato ne deluje.

Del razvoja je, da otrok občuti, se izraža na svoj način, le tako se bo lahko naučil regulirati in izraziti na primeren način.

In kaj naredim jaz, ko malčica doživlja afekt? Ne veliko. Počepnem in počakam, da jokajoča priteče v objem. Povezava, stik, prisotnost tukaj in zdaj, odprto srce, brez obsojanja vedenja. Nežnost, ne agresija, sprejemanje, ne zavračanje, priznavanje čustev, ne zanikanje. Včasih ji nežno prigovarjam: »Zgleda, da ti je zelo hudo, ker ne moreš ven. Zdi se mi, da si zelo jezna, ker ti je vzel igračko iz rok.« Vse skupaj traja manj kot pol minute.

A se ni dečku iz prejšnje zgodbe zgodilo podobno, kot se sedaj dogaja moji malčici?

Nenadoma mu je bil odvzet njegov čas za igro, za raziskovanje. Najprej se je jezil, bil frustriran in nato žalosten. Nihče se mu ni pomagal pomiriti, prepuščen je bil sam sebi, označen za trmastega.

Tolažba je:

Zelo ti je hudo, to razumem, sprejemam. Ob tem jaz ostajam mirna. Tvoj svet se podira, moj ne. Lahko jokaš, se jeziš, kolikor ti paše in jaz kljub temu ostanem ob tebi. Občutki in čustva pridejo, gredo, s tabo sem, da ti pomagam skozi.

Tolažba ni:

ŠŠŠ, ššš, ššš. Hitro duda, preusmeritev, da otrok čim prej neha jokati. Saj ni tako hudo. Nehaj jokati za brez veze. S tem otroku damo sporočilo, da njegova čustva niso resnična, da narobe čuti in da naj jih neha izražati.

Ne deri se, ker sem živčna. Če si jezna, postanem še jaz jezna. Ne jokati, potem sem še jaz žalostna. V teh primerih mora otrok skrbeti za čustva starša, namesto da starš skrbi za čustva otroka. Narobe svet.

Odrasli smo odgovorni za svoja čustva in tega bremena ne smemo prelagati na otroka. Hkrati smo odgovorni tudi, da se otroku pomagamo pomiriti.

Upam, da sem v teh treh delih uspela razložiti, da ni težava v otroku in njegovem vedenju, ampak v znanju in sposobnosti odraslih. Problem je v nas, ker ne zmoremo ostati mirni in pomiriti otroka. Problem je v nas, ker ne zmoremo pogledati preko vedenja in se vprašati, zakaj se otrok tako vede in kako mu lahko pomagamo, ampak se sprašujemo, kako vedenje čim hitreje prekiniti.

prvič objavljeno: junij 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌