Zakaj imajo komentarji o telesni podobi tako velik vpliv?

V zadnjem času sem prebrala nekaj objav na temo sprejemanja lastnega telesa, zapisov o tem, kako je fajn, da imamo sebe rade tudi, če se komu zdi naša rit prevelika in drugemu naše prsi premajhne.

Ženske pišejo o tem, kako lahko komentarji glede našega izgleda, ki jih slišimo v zgodnjem najstništvu, vplivajo na naš velik del življenja.

Meni se pojavlja vprašanje, zakaj? Po mojem zato, ker je komentar priletel na plodna tla. Na pripravljen teren nizkega občutka lastne vrednosti, nizkega samospoštovanja.

Ta občutek nevrednosti, prestrašenosti, nesprejetosti se začne graditi že v maternici, nadaljuje se med porodom. In seveda po rojstvu.

A me pestvajo roke, ki vedo, da sem dobra?

Me gledajo oči, ki zaupajo, da jokam, ker sem v stiski in ne, ker izsiljujem?

Kaj se zgodi, ko se začnem plaziti in raziskovati? Me cvrknete po roki, ker vtikam prste v vtičnico?

Pa ko prvič udarim, ker se počutim močno - me udarite nazaj?

Kaj se zgodi, ko rečem: Ne! Me zapustite? Se zgražate?

Kaj naredite, ko ponosno kažem, kaj že znam? Me ignorirate ali označite za važičko?

Kaj pa, ko zjutraj navdušeno kričim v bloku, ker tako lepo odmeva? Me živčno utišate?

Pa ko se sredi trgovine vržem na tla? Se me sramujete?

In ko hočem vreči sestrico v smeti, ker vas hočem le zase? Se me ustrašite in mi rečete, da sem grozna?

Kaj pa, ko uživam v blatnem igranju? Mi očitate: Ja, poglej se, no, kakšna pa si?

In ko jokam, ker se je moja igračka umazala? Mi rečete, naj ne delam iz muhe slona?

Ko se sramežljivo skrivam za vaše noge? Me na silo porinete pred sebe in rečete: Pojdi, pojdi!

Kaj pa, če nočem dati ljupčka? Mi rečete, da me ne boste imeli radi?

Če nočem sama spati? Me boste zaklenili v sobo ali me strašili, da me bodo vzeli cigani?

In ko se kujam? Me pustite samo, da imate končno mir?

A tukaj kdo, ki ve, da sem OK, vredna, tudi ko se jezim, tulim, jokam, vreščim, se krohotam, nagajam, brcam, ščipam, se kujam?

A me kdo prenese?

Vidi kdo dlje od mojega vedenja?

Je kdo, ki ne obsoja, ampak stoji ob strani?

Je kdo, ki poskrbi, da se v svoji koži počutim OK?

Nekdo, ki zna postaviti in držati mejo, brez da me pohodi, potlači, zabije, mi naloži na ramena svojo stisko?

Otrok vsega tega ne zmore ubesediti. Ve le, da se v svoji koži ne počuti dobro, da ni vreden, ko ni točno takšen, kot želijo drugi.

Potem sliši, ko nekdo reče: Ti imaš debele noge. Aha, občutek, da nisem dovolj, da nisem vredna je končno dobil otipljivo obliko - široka stopala, predolgi prsti, veliki uhlji, karkoli že.

Otrok potrebuje sprejemanje, sočutje, ljubezen. Z rojstvom se žal ne rodi tudi čudež brezpogojnega sprejemanja.

Starši lahko sprejmemo otroka v takšni meri, kot sprejemamo sebe.

Tukaj je še ena težava – veliko delov sebe se sploh ne zavedamo, se pravi, da jih niti ne moremo sprejeti.

In potem je tu otrok, ki nam pokaže, kaj vse smo potlačili, skrili, kaj vse bi lahko sprejeli. In to močno presega debele ali suhe noge.

Vprašanje ni, zakaj se tega ne učimo v šoli. Vprašanje je, zakaj se tega ne učimo v šoli za starše.

In ne, samo znanje in razumevanje nista dovolj. Potrebujemo še samozavedanje, željo po spremembi, podporo. Da bi lahko odkrili in sprejeli sebe. S tem avtomatsko pride sprejemanje otroka.

naslovna fotografija Photo by Cavan for Adobe from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.