Ali so starševski nameni podprti z dejanji?

Starši imamo dobre namene. Opažam pa, da naša dejanja teh namenov večkrat ne podpirajo.

Radi bi, da se otroci na nas obrnejo, ko so v stiski. Ko to naredijo, jim rečemo, da ni nič hudega in naj nehajo jokati.

Radi bi, da rečejo ne, ko jim nekaj ni ok. Ko ne želijo dati ljubčka babici, jih rečemo, da to ni lepo.

Radi bi, da so odločni in vztrajni. Ko so ravno takšni, jih označimo za nemogoče in trmaste.

Radi bi, da bi se učili. Ko se učijo in jim nekaj spodleti (npr. polijejo vodo), jih kregamo.

Radi bi, da se znajo z drugimi dogovoriti za dobro rešitev. Ko se z nami pogajajo, jim rečemo, naj se nehajo pregovarjati.

Radi bi, da so iskreni. Ko nam to iskrenost pokažejo, jim rečemo, da so nesramni.

Radi bi, da razmišljajo s svojo glavo. Ko to počnejo, jim rečemo, da so poredni.

Radi bi, da so samostojni. Ko poizkušajo biti, jim rečemo: ti tega ne moreš, mudi se, bom jaz.

Radi bi, da so radovedni. Ko sprašujejo, jim rečemo, naj bodo že enkrat tiho.

Radi bi, da si upajo sanjati. Ko govorijo, kaj vse želijo za rojstni dan, jim rečemo, naj si nehajo izmišljevati.

Radi bi, da so inovativni. Ko delajo stvari na svoj način, jim rečejo, da je to narobe.

Radi bi, da so ustvarjalni. Ko si zamišljajo, kar se nam zdi nemogoče, jim rečemo: Ne, to se ne da.

Radi bi, da se ne prenajedajo. Ko pojedo le pol kosila, jim rečemo, da morajo vse pojesti.

Radi bi, da so zdravi. Ko počivajo, jim rečemo, da so leni.

Se spomniš še kakšnega primera?

naslovna fotografija Photo by Tierney from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.