„Neejc, tako te bom natolkla!“

Tako se konča ena izmed epizod Gasilca Sama. Začetek epizode je bolj slikovit - Ida Pirc svojega sina vleče za uho. Predvidevam, da Nejc ni bil takšen otrok, kot si ga je Ida Pirc zamisila. Najbrž je bila prepričana, da ga mora vzgajati s kričanjem in po potrebi še telesno kaznovati, da bi ga le popravila in bi postal priden, poslušen, ubogljiv. Serija je bila v slovenščino sinhronizirana v zgodnjih 90ih letih prejšnjega tisočletja. Kričanje in telesna kazen sta bila takrat očitno tako družbeno sprejemljiva, da sta bila prikazovana celo v otroškem programu.

Zgleda, da Idi Pirc nekako ni uspelo, da bi bila naravno in instiktivno ljubeča, umirjena mama.

Izjava, da bi morali starši, predvsem mame, čutiti, kaj otroku manjka in mu to nuditi, me vrže iz tira.

Do neke mere se s to izjavo strinjam, po drugi strani pa sodobnemu staršu do doseganja tega manjka ogromno znanja in večini še čustvene zrelosti.

Če bi odraščali v plemenski skupnosti pri lovcih in nabiralcih, bi od malih nog opazovali, kako se dojenčke doji, nosi, potolaži, se jih hrani. Celo življenje bi gledali različno stare otroke, vedeli bi, pri kateri starosti je otrok sposoben določene veščine, do kje seže njegov nivo razumevanja. Pa babice, dedki, tete, strici, nečaki, prijatelji bi bili vedno v bližini, da bi pri morebitni težavi pomagali. Vsa potrebna znanja bi pridobili počasi, tekom življenja.

Jaz nisem odraščala tam, kjer je vse naravno. V svojem življenju sem redko videla doječo mater v parku, še redkeje sem pestovala dojenčka, z otroki velik del svojega življenja nisem imela stika, z njimi se nisem igrala in ne z njimi delala.

V zadnjih treh letih sem se veliko učila o otrokovem razvoj in vplivu staršev na razvoj otroka. Z mojimi prijateljicami, svežimi mamami, opažamo podobno. Novo pridobljeno znanje najbolj zaznamo, ko ga začnemo pričakovati od svojih staršev, torej od babic in dedkov. Razlagamo jim, da je v redu, da je otrok dojen pogosteje kot na 3 ure in tudi po prvem letu starosti. Mirimo jih, da se bo otrok sam naučil hoditi, ko jim ne dovolimo, da otroku pomagajo pri učenju hoje. Na živce jim gremo, ko nočemo, da našim otrokom govorijo, da so pridni pa lumpi, in ko jih vztrajno opozarjamo, naj se vzdržijo stavka: „Da ne bo mamica žalostna.“

Del znanja, ki sem ga v zadnjih treh leti pridobila, je za nekatere zelo osnovno. Na primer za pedagoge, psihologe, psihoterapevte, specialne pedagoge, defektologe, sociologe, … Sprašujem se, zakaj odkrivam toplo vodo? V šoli za starše se učimo o otroški opremi. Pa o bolj pomembnih temah, npr. o ustni higieni. Preden se otrok rodi.

V program je po novem vključena celo tema o vplivu starševstva na duševno zdravje, partnerski odnos in nekaj o tem, da je za otroka pomembna navezanost na starše. Končno. Bolj konkretno o tem, kako starš po rojstvu vpliva na razvoj otrokovih možganov in kako vzgojne metode prejšnjega tisočletja in njim kljubovalni pristopi vplivajo na delovanje otroka - o tem pa nič.

Vpliv vedenja staršev na otroka je dobro opisano področje. Ne pravim, da bi staršem morali govoriti, kako naj vzgajajo svoje otroke. Razložiti bi jim morali osnove otrokovega razvoja in kako dejanja staršev na ta razvoj vplivajo.

V smislu - če se otroka pusti samega jokati, bo sicer nehal jokati, potolažil pa se ne bo. Ko bo naslednjič v stiski, mogoče ne bo več jokal in bo zato v še hujši stiski. Če se otroka vzgaja v zelo pridnega in poslušnega, nekega dne ne bo več poslušal staršev, ampak huliganskega vrstnika ali izkoriščevalskega šefa. V bistvu sem kar šokirana, da se takšnih osnov staršem ne pove pred rojstvom otrok. To je tako, kot bi staršem govorili o pomembnosti umivanja zob, ko bi imel otrok 3 leta ali pa bi sam iskali informacije, ko bi otrok že imel karies.

Nekaj tega znanja se sicer staršem podaja tu pa tam v vrtcu, šole organizirajo predavanja, brezplačne vsebine na spletnih straneh, pogovorne oddaje, tiskani mediji, … Veliko staršev se izobražuje, postajajo odgovorni, naravni, sočutni, ozaveščeni, ... Dostop do informacij v slovenskem jeziku je enostaven, klik stran ali sprehod do knjižnice.

Mogoče celo preveč možnosti za marsikaterega starša, ki v poplavi informacij sploh ne ve, kje naj začne posodabljati in pridobivati svoje znanje. Ali pa starš sploh nikoli ne pomisli, da bi lahko kaj prebral o razvoju otroka, ker saj veste, starševstvo je naravno.

Starš potem naravno, instiktivno uporablja, kar zna - na strahu in krivdi temelječe vzgojne pristope iz prejšnjega tisočletja, stare rešitve za nove probleme.

Posledice najbolj občuti otrok, ki ni nič kriv, da ima starše, ki jim nihče ni povedal, da mu s svojim načinom škodijo. Nihče jim ni dal jasno vedeti, da so za svoje vedenje odgovorni sami in nikakor za njihove živčne izpade ni kriv otrok. Če ne znajo in ne zmorejo drugače delovati, je njihova odgovornost, da se naučijo in izurijo. In staršem, ki na račun svoje nepotrpežjivosti, hitenja ali lenobe otroku odrekajo samostojnost, bi tudi nekdo moral jasno povedati, da s tem otroku škodijo. Kdo je odgovoren za to, da se to vsakemu staršu jasno pove?  

V času plemenskih skupnosti lovcev in nabiralcev je bila skrb za otroke naloga skupnosti, družbe. Kdo je odgovoren danes? Jelko Kacin? Njegova naslednica? Proizvajalci nosečniških testov? Ali smo odgovorni mi, jaz, ti, on, da se vsak starš začne zavedati, da je ustvaril novo življenje in da otrokova naloga ni ustrezati starševim pričakovanjem in tudi ne starša osrečiti.

Prav tako ni dolžnost otroka, da starša spoštuje. Je pa dolžnost starša, da spoštuje tako sebe kot otroka.

Dolžnost starša je, da se do otroka vede tako, da bo spoštovanja vreden. Starš, ki se tega zaveda, bo naredil, kar je v njegovi moči, da je danes vsaj malo bolj spoštljiv kot včeraj. Ne, ni lahko, je pa mogoče.

Sprašujem se, kakšen oče je danes Nejc Pirc. Deluje po vzoru svoje mame in se na otroke dere, jih telesno kaznuje? Se na vse pretege trudi biti drugačen od nje, vendar mu to nikakor ne uspe, ker mora najprej čustveno dozoreti, zaceliti svoje rane, potolažiti notranjega otroka, se spraviti v red ali kakorkoli želite temu reči?

Mogoče se je trdno odločil, da njegovi otroci že ne bodo tako trpeli kot on in njegovi otroci počnejo, kar se jim zdi, brez da bi se soočili s posledicami svojih dejanj? Išče srednjo pot? Mogoče nima otrok in se ob vprašanju, zakaj še nima otrok, izzivalno nasmehne in vpraša: „Zakaj pa jih ti imaš? Zakaj si starš?“

prvič objavljeno: januar 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌