Smeh, jok in seks

Spraševala sem se, kaj je človekovo osnovno počutje. Kako naj bi se človek počutil, ko so njegove osnovne potrebe zadovoljene. Izrazi kot so eutimija in sredinska razpoloženjska lega mi niso dosti pomenili, zato sem se raje odločila za opazovanje svojih dveh otrok. To sta dojenčica in malček, ki se ravnata predvsem po sebi. Večino časa sta v redu, z zanimanjem odkrivata okolico in zlahka se nasmehneta. Vmes jokata, se glasno smejita, prehajata iz v redu v ekstrem in nazaj.

Izgleda, da jima izražanje čustev omogoči, da se hitro vrneta v svoje osnovno stanje. Malček zna nekatera svoja čustva tudi že ubesediti, ampak izraža jih s celim telesom. Ko je jezen cepeta in kriči, ko je vesel se smeji in skače, … Dojenčica maha z rokami, miga s prstki, brca z nogami, se otepa, se me oklepa, … Brez mojih navodil, nagonsko, izražata svoja čustva in vračata se v osnovno stanje. Včasih z mojo pomočjo, ko ju potolažim ali pocrkljam.

Zanimalo me je fiziološko ozadje smeha in joka. Pri joku gre takole: ko je človek napet, pod stresom je v telesu aktiviran simpatični del avtonomnega živčevja. Ko je napetosti preveč, začnemo jokati (ali se smejati v družbeno gledano neprimerni situaciji). Organizem se hoče vrniti v osnovno v redu stanje, zato se močno aktivira še parasimpatični del.

Gre za nekakšno sodelovanje dveh delov avtonomnega živčevja, burno dogajanje, ki sprosti napetost.

Po joku je človek sproščen, resetiran, aktivirano je predvsem parasimpatično živčevje, je v osnovnem stanju ali vsaj bliže le-temu. Glasen smeh deluje podobno, ne glede na njegov vzrok, tudi če je prisiljen ali izzvan z žgečkanjem. Nenazadnje tudi spolni odnos deluje po enakem principu.

Stres je del vsakdana in rodimo se z mehanizmi, ki nas vračajo v osnovno stanje. Pri tehnikah za obvladovanje stresa pa se ne govori več le o tem, kako se stresu izogibati, dojemati stvari drugače, se ne sekirati in se sprostiti, ampak tudi kako krepiti naravne mehanizme, ki nam omogočajo vrnitev v osnovno stanje. Gre za krepitev parasimpatičnega dela avtonomnega živčevja, predvsem živca po imenu klatež, n. vagus. Dva zelo osnovna principa sta redna zmerna telesna dejavnost in izpostavljanje mrazu.

Dojenčica in malček sta večino časa v gibanju. Malček gre zjutraj prav rad na mrzel balkon in kar nekaj časa preteče, preden ga mraz začne motiti. Včasih mu dojenčica sledi in se nič ne pritožuje, ko z rokami sloni na mrzlih tleh. Otroka brez kakršnihkoli navodil skrbita tudi za krepitev oz. ohranjanje parasimpatičnega živčevja.

Začela sem se spraševati, ali so učinkoviti mehanizni regulacije avtonomnega živčevja tudi za navidezno nepomembnimi gestami? Mencanje oči (vagalni manever za prekinitev supraventrikularne tahikardije je tudi pritisk na očesno zrklo - stimullira vagusni živec). Kaj pa dotikanje uhljev? Del uhlja je oživčen z vagusnim živcem.

Si otroci z mencanjem oči in dotikanjem uhljev stimulirajo vagusni živec in se na ta način dodatno umirjajo? Mogoče.

Izgleda, da ima naše telo večjo inteligenco, kot se je zavedamo. Namesto da bi to inteligenco krepili ali vsaj ohranjali, je tekom odraščanja večkrat zatirana. „Ena žlička za mamico in ena za očija, vse pojej.“ „Bodi pri miru.“ „Fantje ne jokajo.“ „Joj, to pa ni lepo, da se tako jeziš.“ „Obleci se, prehladila se boš.“

V naši družbi je intelekt postavljen na piedestal, čustva so večkrat potlačena, zanikana, obvladana, delno izražena le skozi besede.

Del čustev ostane tam, kjer jih čutimo - nekje v telesu, kjer ustvarjajo napetost, vzdržujejo stres. Psihosomatske bolezni se ne razvijejo, ker smo pod stresom, ampak ker se vmes dovolj pogosto ne vračamo v osnovno stanje. Osnovno stanje pa je pogoj, da se zares dobro sprostimo in kakovostno naspimo.

Hiteči misleči človek nima več stika z govorico svojega telesa. Števci korakov nam povedo, ali se dovolj gibamo. Aplikacije za štetje kalorij nam računajo, koliko lahko danes še pojemo in nas opominjajo, da je čas za naslednji kozarec vode. Pas za lepo držo nas drži pokonci. Psihologi in psihoterapevti nam govorijo, da moramo svoja čustva doživljati, obvladati in izraziti. Učijo nas, kako ločiti svoje vrednote od tistih, ki nam jih oglasi vsak dan bolj ali manj uspešno vsiljujejo.

Tako v znanosti kot v družbi opažam tudi všečen trend. Človeka se ne dojema več v treh delih kot um, čustva in telo, ampak kot celoto. Raziskuje se, kako čustva vplivajo na bitje srca in kako telesna drža vpliva na čustva in misli. Sestavljamo se nazaj. Počasi.

Zame so glavni izziv otroci. A jim znamo omogočiti in zmoremo dopustiti, da odraščajo sestavljeni? Da poleg umske inteligence razvijajo tudi telesno. Da se čustev ne bojijo, ampak jih uporabljajo.

prvič objavljeno: november 2020

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌