Ti samo dihaj.“ „KAKO?!“

Naj začnem pred začetkom. V maternici zdrav plod dela že veliko - se premika, požira, jetra delujejo, v njegovih ledvicah nastaja urin, njegovo srce bije, ... Čuti, vidi, sliši, voha, okuša. Njegovo telo zmore veliko, pripravljeno je na rojstvo. Prvi pogoj za samostojno življenje izven maternice je, da novorojenček zadiha.

Pri novorojenčku se zdi, kot da skoraj cel diha. Premika se njegov trebušček - spredaj od prsnice do sramnice, ob strani, rahlo se premika ledveni del hrbta in prsni koš spreminja obliko. Novorojenček zna, diha sproščeno, globoko, optimalno, pravilno, naravno, anatomsko pravilno, na vse strani.

Osnovna anatomija tak način dihanja enostavno razloži. Glavna dihalna mišica je trebušna prepona - diafragma. Le - ta se med vdihom skrči, trebušne organe potisne navzdol, v pljuča pride zrak. Trebušna prepona je razpeta nad celotno trebušno votlino (spredaj, ob strani, zadaj), zato je pričakovano, da se trebuh ob vdihu razširi v vse smeri – naprej, v stran, navzad v ledveni predel, pa tudi navzdol in tako pritisne na mišice medeničnega dna. Pri sproščenem vdihu sodelujejo še zunanje medrebrne mišice, ki dvigajo in širijo prsni koš, ramena pri tem ne sodelujejo.

Ko sem začela bolj opazovati svoje telo, sem ugotovila, da večkrat diham čisto drugače, kot je opisano zgoraj. Diham bolj plitko, z zgornjim delom prsnega koša, v višino, pri vdihu so moja ramena napeta. In kaj sedaj?

Spomnila sem se izrazov kot so dihati s trebuhom, dihati v trebuh. Ja, med vdihom znam potisniti trebuh ven. Ampak to ni naravno, ni anatomsko.

Dihanje s prepono, preponsko dihanje, diafragmalno dihanje, to bo to. Bila sem kar presenečena, ko sem poizkusila zavestno vdihniti na vse strani, pa ni ravno šlo. To, kako ob vdihu razširiti prsni koš in stranski del trebuha sem hitro pogruntala. Nisem ravno motorični debil, ampak premakniti ledveni predel ob vdihu?! Kaj to sploh pomeni? S tem sem se kar nekaj časa ukvarjala, preden mi je uspelo. Med vdihom se hrbtenica malo bolj usloči (poveča se ledvena lordoza) in hkrati se spodnji del prsnega koša razširi.

Na antomsko pravilen način jaz najlažje diham leže na hrbtu z dvignjenimi nogami, ki z meči počivajo na podlagi, kolki in kolena so v pravem kotu. Pravzaprav gre za modificiran položaj, v katerem kot dojenčki preživimo kar nekaj časa - leže na hrbtu z dvignjenimi nogami. V tem položaju so mišice trupa razbremenjene in tako lahko bolj sproščeno dihamo.

Druga dva položaja, v katerih kot otroci preživimo kar nekaj časa in je v njih dihanje lažje, sta na vseh štirih in čepe. Opazila sem tudi, da med spanjem in v zelo sproščeni budnosti diham na optimalen način, brez da bi se zato zavestno trudila. V bolj stresnih situacijah in neposredno po njih pa diham v višino.

Zakaj sem se tako poglobila v iskanje anatomskega vdiha? Ker je telo povezan sistem – ko se zamakne ali spremeni en del, se to pozna na drugih delih.

Če en del ne deluje optimalno, bo drugi del to kompenziral in tako dobimo še en ne optimalno delujoči del. Diafragma je res velika mišica, v stiku je z večimi organi in strukturami ter tako na njih (ne)posredno vpliva.

Anatomsko pravilno dihanje je enostavna, pomembna osnova. Preseneča me, da se je na 2 fakultetah nisem naučila, kljub obsežnemu učenju človeške anatomije in fiziologije. Mogoče bi mi pri dihanju bolj prav prišle ure petja ali kakšnega pihalnega inštrumenta. Zdaj se, ko opazujem svoje dihanje, večkrat spomnem na jingle Radia Študent: „Ja pa kva ti bo višina, če nimaš širine?“

prvič objavljeno: november 2020

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌