Osnova zdravja je zavedanje in upoštevanje lastnih občutkov

Zapisi 2021

Feb 21

Osnova za ohranjanje zdravja je, da se zavedamo svojih potreb in jih zadovoljimo. Tako ohranjamo ravnovesje v telesu, ustvarjamo ugodno notranje okolje. Dojenčki, otroci tega ne zmorejo, pomagamo jim odrasli.

Poglejmo na primeru žeje. Najprej se moramo zavedati, da smo žejni. Da bi žejo potešili, moramo v telo vnesti tekočino. Dojenček je žejen, joka, odrasli moramo ugotoviti, kaj nam želi sporočiti. Aha, žejen si, izvoli tekočino. Zdaj se uči - ko sem žejen, potrebujem tekočino, kasneje se nauči svojo potrebo izraziti bolj učinkovito, ob žeji ne joka, pokaže na stekleničko, lonček, nato zna reči: »Žejen sem, pil bi.« Ali bo žejo potešil s primerno ali manj primerno tekočino, je odvisno od nas. Z našo izbiro ga učimo, s čim se poteši žejo - z vodo ali sladkim sokom.

Zdravje je stanje telesnega, duševnega in socialnega blagostanja, in ne le odsotnost bolezni ali napake.

(definicija zdravja, Svetovna zdravstvena organizacija)

Duševno in socialno blagostanje ni ločeno od telesa. Občutki strahu, osamljenosti, radosti, povezanosti, pripadnosti se dogajajo v telesu in tako kot pomanjkanje tekočine vplivajo na notranje ravnovesje.

Poglejmo primer žalosti. Najprej se moramo zavedati, da smo žalostni, zato da lahko nekaj ukrenemo in smo spet ok. Otrok je odvisen od nas, da njegovo psihično stanje prepoznamo in ustrezno ukrepamo, ker tega sam ne zna in ne zmore. Ob joku ga pomirimo in ga s tem naučimo, da ob žalosti poišče nekoga, ki ga bo objel in mu dal robček. Da ni sam in da je žalost nekaj sprejemljivega, običajnega.

Morda ob joku postanemo živčni, jezni, zelo tesnobni, gremo stran, prepričujemo otroka, da ni tako hudo, mu govorimo naj ne joka ali jok ignoriramo. V teh primerih sporočimo nekaj drugega - ko si žalosten, bodo ljudje jezni, te ne bodo imeli radi, v resnici sploh nisi žalosten, ko si žalosten, za druge ne obstajaš, znajdi se sam. Ne le, da v teh primerih otrokove potrebe niso bile zadovoljene, s tem ga tudi spodbujamo, da svoje občutke ignorira, jih ne upošteva, potlači. Ker so za otroka ti občutki preveč močni, jih sčasoma slabše občuti, se odklopi, otopi.

Imamo problem - človek se svojih občutkov ne zaveda in/ali jih ne upošteva, ne zna jih izraziti, potrebam ne zna zadostiti, notranje okolje ni v ravnovesju, verjetnost za nastanek bolezni je večja. Na primeru žeje je vsem jasno, da to zelo slabo vpliva na zdravje. V primeru psihičnih stanj je tudi tako, le da učinki niso tako hitro opazni kot pri žeji.

Slabše zavedanje lastnih občutkov predstavlja za telo nevarnost. Človek se na nezavedni ravni ne počuti več varnega. Si predstavljate, da se ne zavedate žeje, bolečine, slabše vidite in slišite? Ni varno. Ravno tako se telo ne počuti varno, ko se slabo zavedamo svojih strahov, žalosti, jeze, osamljenosti.

Poleg telesne in duševne komponente je tukaj še odnos. Na nas starših je, da po prekinjenemu stiku z otrokom ta stik ponovno vzpostavimo - ponudimo roko, ne kuhamo mule, držimo zamere. Da jim pokažemo, kako se stik ponovno vzpostavi in kako se odnos popravi.

Opažam, da starši nevede, nehote in celo v dobri veri sistematično zmanjšujemo otrokovo zavedanje lastnih občutkov. V upanju, da bomo vzgojili srečnega in uspešnega človeka, ustvarjamo uspešnega potrošnika, ki veliko misli in malo čuti.

A človek je lahko zdrav le, ko je navaden človek, ki se svojih občutkov zelo dobro zaveda, jih upošteva in v skladu z njimi primerno deluje.

Z našim odnosom do sebe, sveta in otroka vplivamo na vsa področja svojega in otrokovega zdravja - telesnega, duševnega in socialnega. Vplivamo na to, kakšno notranje okolje ustvarjamo v sebi in kakšno ustvarja v sebi otrok.

Gabor Maté je zapisal: »Čustveno kompetentnost moramo privzgajati svojim otrokom kot največjo preventivno medicino.«