Starševstvo je odnos

V tem odnosu ni pomembno le, kakšnen namen ima dejanje starša, mapk tudi, kako otrok to dejanje doživi.

Starši večkrat govorimo, da hočemo le dobro. Da delamo z dobrim namenom. Pa da nismo tako mislili, ampak drugače. Odrasel sogovornik nas lahko neposredno sooči z našimi dejanji, besedami, ko nam pove, da ga je nekaj prizadelo, da mu nekaj ni všeč. Otrok tega ne zmore. Otrok nam to pokaže. Vprašanje je, a mi opazimo.

Dobro se spomnim, kako je pred kakšnim letom malček obnovil dogodek na tržnici. Opisal je, da je vzel jagodo in ga je tata kregal. Uf, kakšne grimase, žuganje in glas je uporabil. Vem, da ga partner ni okaral na tak način, ampak malček je to tako doživel.

V zadnjem letu sem veliko namensko opazovala otroka. Eno izmed zanimivih opažanj je, da ga razburi, ko v pogovoru z odraslimi zagreto razlagam svoje ideje. Postane nemiren, začne me prekinjati, ustavljati, me udari. Kar jaz dojemam kot debato, on dojema kot prepir. (Samorefleksija - zakaj tako vehementno razlagam svoje ideje? Imam občutek, da nisem slišana, ko jih povem mirno?)

Neprijetna čustva doživljamo močnejše kot prijetna. Evolucijsko gledano so namreč neprijetna čustva pomembnejša, ker omogočajo preživetje. Za primer: otrok se igra, uživa, mimo lazi strupena kača. V tem primeru je za preživetje bolj pomembno, da se otrok ustraši in umakne, kot da se naprej mirno igra.

To skušam imeti v mislih, ko otrokoma kaj prepovem, rečem ne. Že samo odločna, mirna prepoved ali zavrnitev je za njiju neprijetna. Res ni potrebe, da jo nadgradim še z grdim pogledom, kričanjem, žuganjem, čustvenim izsiljevanjem, ... Daleč od tega, da bi samo sebe imenovala super mirna mama. Me pa navdušuje povprečje, ko svoje odzive primerjam s tistimi izpred enega leta.

Prvič objavljeno: maj 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌