Pazi, padel boš!

»Pazi, pazi, pazi,« slišim svoj glas in obenem se zavem, da to moje kričanje sinu ni povedalo nič. Začudeno me je opazoval in nadaljeval z odpiranjem balkonskih vrat. Na srečo se je hčerka že umaknila in so balkonska vrata njeno nogo le oplazila. Mogoče bi kaj dosegla, če bi zaupila: » Stop!«

Ja, nesreča nikoli ne počiva. Seveda je varnost na prvem mestu. Oči na pecljih. Neprestano spremljanje otroka. Sploh pri dveh malčkih. Kljub temu kdaj pride do padca, katerega bi morala preprečiti. Obenem pa pogosto opozarjanje otrok s pazi to in pazi ono po mojem mnenju ni primerno, ker veliko straši in malo nauči.

Pri sinu (3 leta) opažam, da je med bolj tveganimi dejavnostmi zelo pozoren in pazljiv. Je pa nedavno grdo padel na ravnem med hojo. A naj ga sedaj vsakič med hojo opozarjam: »Pazi, pazi, pazi!« In ko se bo po pol leta spet spotaknil: »Sem ti rekla, da pazi. Kaj zdaj jokaš?«

1. A je otrok res nepazljiv?

   Preden reagiramo na svoj strah, preverimo, ali je otrok res nepazljiv. Otroci so med plezanje ponavadi precej pozorni.

2. Možgani so fokusirani le na eno opravilo naenkrat.

   Ko na otroka zakričimo, mu začnemo nekaj razburjeno razlagati, odvrnemo njegovo pozornost od plezanja. Majhen otrok ne zmore dobro nadruorovati svojega telesa, nas gledati in poslušati hkrati.
   

3. Kaj sporoča - Pazi!

   Majhen otrok ne ve, kaj pomeni, da mora paziti, biti previden. Kar sliši in dojame je naš prestrašen glas. Dobi sporočilo: Ne verjamem vate. Boj se. Otroka smo prestrašili, naučili ga nismo nič. Ko nas je strah, možgani delujejo drugače, bolj omejeno. Samouresničljiva prerokba?

   Otrok ni več usmerjen na občutenje svojega telesa, njegov fokus premaknemo na naš strah. S pogostim strašenjem otroka spodbujamo k temu, da ne preizkuša svojih zmogljivosti.

4. Spodbujanje zavedanja lastnega telesa in okoliščin.

   Navodila ali opažanja posredujemo pred plezanjem, skakanjem, …

   Poglej, kam se primeš. Dobro se drži.

   Potipaj, ali noga dobro stoji.

   Ko plezaš, delaj le to, ne glej naokrog.

   Ko skočiš na kocko, boli.

   Peč je zelo vroča.

   Pokažemo mu, da mokra plezala in debla bolj drsijo, da se na majavem kamnu lahko prekucne, roko približamo vroči peči, … Pomislimo, kaj od okoliščin zahteva dodatno pazljivost in to izpostavimo.

Komentarjev se lahko velikokrat vzdržimo in upamo, da bo vse ok. Prepogosta svarila se otrok lahko nauči preslišati in jih ne upošteva niti, ko so upravičena.

Ko je svarilo na mestu, uporabimo bolj povedne izjave kot je pazi. Npr.: Počasi. Stoj. Drži se. Stop. Z občutkom. Maje se. Vroče je.

Ugriznimo se v jezik in ne izjavimo: Sem ti rekla, da boš padel.

Otroka hočemo obvarovati pred hujšimi poškodbami, najbrž pa nočemo, da preneha poizkušati. Po padcu je na mestu tolažba, spodbuda, razlaga. Ni pomembno, kolikokrat padeš, ampak kolikokrat se pobereš.

prvič objavljeno: maj 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌