Razmišljanje o igri

Včeraj se popoldan mlajša želela gugati na drogu za letveniku, čez čas se je tam želel igrati tudi starejši otrok. Zdelo se mu je, da je drog prenizko, s precej truda ga je prestavil višje.

Naenkrat je zaropotalo, zagledala sem 5-letnika, ki presenečeno in ponosno stoji na tleh. Partner ubesedi, kar sem zamudila – otrok je naredil preval nazaj in pristal na nogah.

Poleg otroškega igrišča, na katerega pogosto zahajamo, so tudi telovadni rekviziti za odrasle. To je najljubše igrišče mojega sina, kot on reče: ‘Gremo na igrišče, kjer strici telovadijo.’ Včeraj je tam skupina mladih odraslih izvajala gimnastične prvine.

To je več kot očitno oba moja otroka navdušilo. Doma sta poizkušala, kaj sama zmoreta. V igri, neobremenjeno, na svoj način, brez usmerjanja, brez spodbujanja, sama sta izbirala, koliko časa vztrajata, sama sta izbirala tveganje.

Tveganje sem malo omilila in pod letvenik postavila blazine. To se ni izkazalo za najboljšo potezo, saj je otroku dalo lažen občutek varnosti in si je zato upal več tvegati. Na srečo so bili padci še vedno dovolj boleči, da je ugotovil: 'Aha, mama, te blazine so le za vsak slučaj, če padem.' Igra je postala spet malo bolj zadržana.

Ne, otroka nista želela biti sama. Hotela sta pozornost staršev. Pa ne toliko zato, da starša vidiva, kaj zmoreta.

Bolj je bilo pomembno, da ju uzreva. Da vidiva, kako sta izpolnjena s sabo, ko pristaneta na nogah. Da vidiva, kako žarita, ko si nečesa ne upata in v tretjem poizkusu zbereta pogum in jima uspe. Pa tudi zato, da se po nerodnem pristanku prideta stisnit v objem, si malo odpočit.

Postavlja se mi vprašanje – a bi otroka potrebovala najino pozornost tudi, če bi njuni igri prisostvovali starejši otroci, ki bi jima nudili pozornost?

Otroci potrebujejo tako malo – nekaj, kar jih navduši, prestraši, spodbudi radovednost – lahko so to gimnastične prvine, menjava gum, nabiranje rožic, žaba, ...

Pa okolje, v katerem se počutijo varno.

Morda je to travnik in starši ostanemo na drugem koncu kot otrok, lahko je to mala kuhinja, kjer je otrok v naši neposredni bližini. Kaj je danes za otroka varno okolje, čuti le on, mi lahko to le spoštujemo in omogočimo.

In seveda čas. Otrok potrebuje čas, ko ga nihče ne usmerja in ne priganja, da se lahko zatopi v svojo igro.

V tej igri sam spreminja in prilagaja pravila, postavi drog višje, nižje, se obrne na glavo ali pa ne, poizkusi še enkrat ali počiva. Morda v igro povabi še nekoga ali pa se začne igrati nekaj povsem drugega.

Otrokova igra se velikokrat zdi nekaj samoumevnega in na žalost pogosto tudi nepomembnega. Pa temu ni tako, igra je zelo pomemben delo človekovega razvoja.

O igri veliko berem in malo pišem. Do igre čutim veliko spoštovanje, ki ga trenutno ne zmorem stisniti v besede. Igra je svet, kjer je vse mogoče in nič ni treba.

Z vedno hitrejšim načinom življenja čas in pogoji za prosto (otrokovo) igro izginjajo. In posledično izginja prosta igra. Izginja otroštvo. Kako naj se človek razvije, če mu odvzamemo naravni način, skozi katerega se razvija?

Učenje branja, pisanja, računanja in obiskovanje vodenih dejavnosti ne morejo nadomestiti proste igre. Ta učenja sicer spobudijo razvoj določenih spretnosti, vendar ne nadomestijo proste igre. Prosta igra je razvoj.

Igra ni le domena otrok, namenjena je tudi odraslim. Kaj je odrasel človek brez igre? Idealni potrošnik? Izgorel? Prazen? Neizpolnjen? Tog? Senca tega, kar bi lahko bil.

Naslovna fotografija: Photo by OscarDiMalva on Adobe Stock