Mama, ki ostane doma - preteklost ali prihodnost?

Proti koncu drugega starševskega dopusta sem si priznala, da nočem nazaj v službo. Ne še. V resnici bi z veseljem ostala doma vsaj do 18 meseca otroka. Nočem pustiti še enega 11-mesečnega dojenčka v vrtcu. Hčerka je ravno začela delati prve korake, niti teči ne more, da bi me ulovila na poti ven. Bojda mi ne sme biti hudo, ko jo pustim v vrtcu, ker bo potem njej še težje.

Sem nazadnjaška? Me bodo dojemali kot simpatizerko politične stranke, ki mi ni niti malo blizu? Mogoče bodo prepričani, da mi je veroizpoved, ki ji ne pripadam, oprala možgane. Ne vem. Vem pa nekaj. Sem mama. In mama nisem bila, ko sem izbirala poklicno pot. Materinstvo me je spremenilo.

Pogledam sveže mame okrog sebe. Ena podaljša porodniško zaradi zdravstvenega stanja otroka, druga tudi. Tega jima ni bilo treba, tako sta želeli. Previdno vprašam tretjo – in, se veseliš vrnitve v službe? Ne, še bi bila doma. Vprašam četrto – niti ne, se pa veselim več odrasle družbe. Mogoče bom delala krajši delovni čas.

Peta se veseli, ker ji pri tretjem otroku pripada dodaten mesec starševskega dopusta. Šesta pravi, da bo najprej porabila cel lanski dopust in nato še nekaj novega, pa njen partner tudi, zato da bo šel otrok čim kasneje v vrtec. Sedma pravi, da je del starševskega dopusta koristil njen partner, da je ona lahko šla delat, ker jih kariera veliko pomeni.

Nisem sama. Nisem edina ženska, ki bi še nekaj časa ostala doma, z otrokom, za štedilnikom. Zakaj se o tem nič ne piše in govori?

Kar nas je strah, da bi potem izgubile vse pridobljene pravice? Dojemamo to kot priznanje poraza, ker ne zmoremo vsega oz. si vsega niti ne želimo? A res ni dovolj, nekaj časa biti 'le' mama? Si o tem ne upamo niti sanjati, ker vemo, da družinski proračun tega ne bi prenesel?

Sprašujem se, koliko otrok pri 11-ih mesecih prespi noč. Najbrž malo. To pomeni, da je zjutraj na cestah ogromno neprespanih staršev. In ti neprespani starši potem opravljamo delo. Pa saj vendar vemo, da pomanjkanje spanja na človekovo delovanje vpliva približno tako kot alkohol. Vpliv pomanjkanja spanja na zdravje pa je tako obširna tema, da je tukaj ne bom načela.

Koliko vrtčevskih otrok je pogosto bolnih in koliko staršev koristi bolniško nego za otroka? Stres za starša in komplikacija za delodajalca. Kakšne so dolgoročne psihofizične posledice tega, da se otrok ne razvija v varnem domačem okolju? Slutim, da so tako obsežne, da jih v tem trenutku še ne zmorem povsem videti, ker jih ne bi prenesla.

Kako izgledajo dnevi družin, kjer se starša vozita na delo v drugo mesto? Zjutraj gremo, hitro, te bom jaz oblekel. Popoldan pa kaj? Koliko energije ima starš, ki se je 1 uro vozil v službo in 1 uro nazaj, vmes pa je 8 ur delal? Resničnost marsikatere slovenske družine. Aja, pa v trgovino je tudi treba, mogoče še kaj skuhati, oprati, pospraviti, …

Tradicionalno je bila ženska, ko je postala mama, potisnjena za štedilnik, marsikatera proti svoji volji. Tradicionalno ženska ni imela kakovostnih možnosti izbire. In ta tradicija ostaja. Po novem se kaže v tem, da ženska, ko postane mama, ne more ostati doma, manj delati v službi ali pa delati veliko in malega otroka pustiti doma z njegovim očetom. Temu pomanjkanju dobre izbire pravimo napredek.

Je mogoče napredek v tem, da se vsem družinam, ne le finančno dobro situiranim, omogoči, da eden izmed staršev ostane doma do otrokovega 3. leta starosti? Ali pa da vsaj dela krajši delovni čas. Mogoče lahko oba delata krajši delovni čas. Sedanji tempo ne omogoča, da bi starši otroku nudili pogoje za zdrav razvoj. Ni brezskrbnega druženja, ni ta prave povezanosti, ni podpore.

Poročanja o duševnem stanju slovenskih otrok in mladostnikov so več kot zaskrbljujoča. In kaj počnemo mi, sveži starši? Hitro, hitro bodi priden, srečen in uspešen, otrok moj. Sicer ti ne znam pokazati, kako, bom pa priganjal sebe in tebe do onemoglosti. Trdo delo obrodi sadove. Res je, obrodi tesnobo, depresijo, napade panike, samomorilnost, prebavne težave, težave s kožo, rakava in avtoimuna obolenja, pa srčno-žilne bolezni tudi in tako naprej.

Če se slučajno sprašujete, nisem ostala doma. Takšna odločitev bi pomenila znižanje življenjskega standarda družine pod želeno in racionalno raven. Vrnila sem se v službo. Delovno mesto sem zamenjala za manj odgovorno in manj naporno. Uveljavljala sem tudi pravico do krajšega delovnega časa. Mogoče naslednjič o tem.

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌