Kako so ženske včasih vse zmogle?

Ko kakšna mama omeni, da je naporno, da je vsega preveč, občasno naleti na ta komentar: Kako so pa včasih ženske zmogle? Ko ni bilo pralnih in pomivalnih strojev, toplih kopalnic, otroških kašic, ko moški niso sodelovali pri skrbi za otroke, ... ? Ta komentar ponavadi izreče ženska, ne moški.

Zapis je namenjen razbijanju mita o superženski in ne kazanju s prstom na moške. Kot ženska boljše razumem zgodbo ženske. Naj moški del zgodbe predstavi moški.

Zanima me, kdaj se je začel mit superženske. Glede na moje razumevanje že dolgo nazaj. Včasih so bile ženske v takšen način življenja primorane, danes imamo nekatere izbiro, pa vseeno izberemo pot, ki vodi v izčrpavanje same sebe.

Opis je zelo črno-bel. Ampak dokler ne rečemo bobu bob, dajemo možnost temu, da mit superženske, ki mora in zmore vse, živi naprej.

Pa poglejmo, kako so včasih ženske zmogle.

1. Na račun sebe. Takrat še niso bili v modi lažni nasmeški. Pogled na stare fotografije razkrije, da so bile ženske že v mladih leti izčrpane, nesrečne. Ustni kotički so bili tako povešeni, da so skoraj padli z obraza. Podrejene so bile možu, vedno na voljo za izpolnjevanje njegovih potreb, posiljevane v svojih domovih.

2. Na račun otrok. Otroci so jokali v prazno. Bili so tepeni. Prepuščeni sami sebi. Mogoče je na njih pazila pestrna – otrok. Otroci so bili delovna sila, nespoštovani, pol-ljudje.

Prišla je kontracepcijska tabletka, načrtovanje družine, vedno več žensk je začelo delati v službi, stran od doma. Ženska je bila na delu ali pa je doma skrbela za gospodinjstvo in otroke. Ostalo je malo časa za druženje z drugimi ženskami, ki bi ji nudile oporo. Ni bilo več skupnega pranja perila. Kako so takrat zmogle?

1. Na račun sebe. Vstajanje zgodaj, zgodaj zjutraj, pripraviti kosilo pred odhodom v službo. Oddelati službo in nato sama skrbeti za gospodinjstvo, otroke, moža. Brez čustvene in fizične pomoči partnerja, ki ni smel biti copata. Osamljena, pridna, v upanju, da bo nekdo opazil, cenil njo in njeno delo. Včasih celo v pričakovanju, da bo nekdo ploskal njenemu žrtvovanju sebe.

2. Na račun otrok. Hranjenje z umetnim mlekom po steklenički na uro (v boljšem primeru dojenje na uro), izjokavanje, siljenje v položaje, preden je otrok tega sposoben. Vzgoja s kaznovanjem, klofutami, šeškanjem, ustrahovanjem, sramotenjem, čustvenim izsiljevanjem.

3. Na račun otrok. Manjše število otrok je prineslo več radosti materinstvu. Hitro preveč. Otroci so postali sonce mamino, mamin zaklad. Samo da so otroci v redu, pa je mama srečna. Otrok ne sme biti žalosten, ker je potem mamica žalostna. Ne sme se jeziti, ker je potem mama prestrašena. Mora ji biti hvaležen, za vse, kar naredi za njega, čeprav mu v resnici to pripada. Dajati ji mora ljubčke in cmoke in se pri njen crkljati, kadar in kolikor njej srce poželi, ker ima v življenju edino njega, svojega otroka. Ker ženska ni poskrbela zase in ni imela opore drugih odraslih, je zanjo poskrbel otrok.

No, tako so ženske včasih 'zmogle'. Osebno v tem načinu življenja ne vidim ničesar, kar bi bilo vredno povzdigovanja. Ženske so delale najbolj, kot so znale in zmogle z namenom, da bi preživele in bi svojim potomcem omogočile boljše življenje.

Res si ne zmorem predstavljati neke prababice, ki bi bila ponosna in navdušena nad tem, da njena pravnukinja ne živi dosti boljše, ampak uničuje samo sebe, lovi mit superženske, ki mora in zmore vse. In vse to v imenu tega, da je bilo nekoč še slabše.

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na mesečne e-novice 💌.