Starši se z otroki ukvarjamo toliko, kot še nikoli. Rešitev ali del problema?
Zapis je navdihnila objava Mojce (Montessori doma) na temo samostojne igre otroka. Kar odštekano, da smo prišli do točke, ko se pogovarjamo o tem, kako doseči, da se bo otrok samostojno igral.
Po mojem gre zgodba takole. Starši smo nasedli ideji, da mora biti otrok srečen, uspešen in seveda priden. In da je naše poslanstvo, da za to poskrbimo.
Že od dojenčkov pričakujemo, da se nam bodo smehljali in smehljali in smehljali. Če se ne, potem niso srečni. Če oni niso srečni, smo mi slabi starši. Premalo jih zabavamo, dajmo še.
Da bi bili uspešni, menda potrebujejo ne vem koliko izkušenj, dejavnosti, takšnih in drugačnih igrač, knjigic, izpostavljenosti tujim jezikom, ... Mi jim vse to nudimo, da bodo uspešni. Seveda po naših merili. Ko se učijo jesti, se ne smejo umazati. Ko si končno prvič oblečejo hlače, jim rečemo: Ojoj, narobe si jih obrnil!
Neprestano jih buzeriramo, silimo v njih, jih popravljamo, usmerjamo, priganjamo, kritiziramo, da bodo srečni in uspešni, ko odrastejo. Naši mali projekti.
Tak otrok je vse prej kot srečen, je razdražen. Starš je zaskrbljen, napet, razočaran nad sabo, ker njegov otrok ni srečen in mogoče sploh nikoli ne bo uspešen. In še najhujše od vsega, otrok ni priden. Starš pa je tako utrujen, da se sploh ne more prikazati, ko ga otrok zares potrebuje.
Dajmo otrokom mir. Ko se otrok zares igra, je v stanju zanosa, osredotočen na svoje početje. Da se otrok lahko tako igra, se mora počutiti varno.
Kako naj se otrok počuti varno, če smo odsotni, napeti in nam misli preskakujejo? Otroci nam sledijo, mi smo njihova intonacija. Kako lahko od otroka pričakujemo, da se bo osredotočil na svoje početje, če se mi ne zmoremo na svoje?
Starši se z otroki toliko ukvarjamo, da pozabimo z njimi biti. Deliti trenutek. To najbolj potrebujejo. Ko smo prisotni - ne le fizično, se oni počutijo varno. Lahko se sprostijo, se igrajo.
Tukaj pa se zatakne, saj je nam težko biti v trenutku, tukaj in zdaj. Ker to pomeni, da čutimo sebe. Svojo napetost, žalost, jezo, utrujenost, nemir, ... Veliko lažje se je ukvarjati z otrokom in popravljati njega, kot pa se soočiti s sabo.
S tem neprestanim ukvarjanjem in pomanjkanjem enostavnega, mirnega bivanja, otroka silimo v delovanje na prevelikih obratih - predolgo časa preživi s preveč aktiviranim simpatičnim živčevjem. To zavira njegov razvoj, saj se prefrontalni korteks razvija, ko je otrok v sproščenem, parasimpatičnem stanju. Hkrati pa premalo sproščenosti slabo vpliva na celotno zdravje.
Ko smo naslednjič z otrokom, se vprašajmo:
Kje sem – tukaj in zdaj ali v preteklosti, prihodnosti, morda v medmrežju?
Kako diham – plitko in hitro ali globoko in počasi?
Katere mišiče imam po nepotrebnem napete?
Po mojem bi vsi imeli več od tega, če bi se starši malo več ukvarjali s sabo in malo manj z otrokom. Potem bi lahko več časa z otrokom le bili, delili trenutke, ne bi se spraševali, kaj otrok potrebuje, ker bi to enostavno vedeli. Ne bi nas bilo strah, da bo neuspešen, ker bi vsak trenutek znova videli, kaj že vse zmore.
Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌
