Kaj se dogaja v telesu dojenčka, ki joka sam?

Dojenček po rojstvu naj bi večino časa preživel v ugodnem parasimpatičnem stanju. Varen, sit, zadovoljen, v objemu. To stanje omogoča razvoj in rast telesa. Na odstopanje od tega stanja so predvsem občutljivi možgani, ki se ob navzočnosti prevelikega stresa razvijajo drugače.

Dojenček deluje po nagonih – nekaj se dogaja v mojem telesu, ne vem, kaj. Mogoče sem lačen, mogoče sem sam. Če sem lačen, bom umrl. Če sem sam, bom umrl. Edino kar znam, je jokati. Zdaj jokam v upanju, da me bo nekdo razumel in zame poskrbel. Da bom preživel.

Dojenček ima visok HRV, njegov sistem je zelo odziven. Ni pa dokončno razvit. Sam ne zmore zadovoljiti svojih potreb in tudi ne zmore pomiriti in svojega organizma. To pomeni, da se ne zmore vrniti v ugodno parasimpatično stanje, ki pa je ključno za rast in razvoj celega telesa, še posebno za razvoj možganov.

Fizično ni mogoče, ker možgani niso dovolj razviti. Potrebuje koregulacijo, stik z drugim, mirnim človeškim bitjem, da ga pomiri in poskrbi za njegove potrebe.

Ko dojenček joka, ker ga je strah samote, se močno aktivira simpatično živčevje. Telo se pripravi za boj ali beg. Porablja veliko energije. Smiselno, če njegov klic na pomoč deluje. Ko pa se na njegov klic nihče ne odzove, telo čez čas začne nagonsko varčevati z energijo. Poleg močno aktiviranega simpatičnega živčevja, aktivira še parasimpatično živčevje. Potegne ročno zavoro. Lahko bi rekli, da dojenček zamrzne (freeze response).

Preneha brcati, preneha jokati. Na zunaj izgleda, da se je pomiril, znotraj še vedno divja nevihta stresnih hormonov. Telo ne deluje optimalno, ni v ravnovesju.

Pusti ga, naj joka. Ignoriraj ga. Se bo že navadil. Ja, navadil se bo. Vprašanje je, kaj se bo navadil? Navadil se bo nemoči. Tudi ko dam vse od sebe, ne morem ničesar spremeniti. Se ne da. Ni mogoče. Ne gre. Jaz tega ne zmorem, nikoli mi ne uspe, zato niti več ne poskušam.

Dojenček zaenkrat še dobro čuti, kaj se v telesu dogaja, preneha pa to izražati. Ker so ti grozni občutki za njega preveč, se počasi začne od njih disociirati, postaja vedno bolj otopel. V telesu se torej še vedno sprožijo alarmi, da nekaj ni v redu, ampak sedaj jih dojenček več ne zazna. Tako sploh ne ve, da nekaj ni v redu, da organizem ni v ravnovesju, da ni v optimalnem stanju. Navadi se, da živi izven ravnovesja. To je podlaga za razvoj bolezni.

Če primerjamo z delovanjem avta: kot da se lučka, ki opozarja na previsoko temperaturo motorja, prižgala pri vedno višji in višji temperaturi. Če se lučka ne prižge, ne pomeni, da se motor ne segreva preveč in obrablja prehitro. Enako je s telesom - če je nekaj izven ravnovesja in se mi tega ne zavedamo, še ne pomeni, da nam ne škoduje.

To ne pomeni, da dojenček ne sme jokati in se izražati. Ravno nasprotno, dojenček se mora izražati. Pomeni pa, da ni ok, da joka sam. Ker je to za njega preveč naporno. Če želimo, da dojenček ohrani sposobnost čutenja, moramo njegovo izražanje sprejeti.

Tekom razvoja, ko se poleg drugih sposobnosti razvija tudi sposobnost samoregulacije, ob tem raste tudi otrokova mera zdrave prožnosti, prilagodljivosti. V smislu - lačen sem zdaj, jem lahko čez pet minut. Mame ne čutim in ne vidim, jo slišim, je ok, ni me strah. In te prožnosti se ne da izsiliti s tem, da se otrok na nekaj navadi, je nekaj, kar otrok razvije.

prvič objavljeno: avgust 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌