Avtonomno živčevje, CTG in HRV

Med razvojem ploda v maternici zori tudi njegovo avtonomno živčevje. Sestavljeno je iz dveh glavnih delov – simpatični, parasimpatični del, pa še živčevje v srcu in v črevesju - enterično živčevje (o slednjih dveh tokrat ne bo tekla beseda).

Avtonomno živčevje vzdržuje notranje okolje organizma. To počne preko uravnavanja življenjsko pomembnih funkcij kot so srčni utrip, krvni tlak, dihanje, prebava, presnova , potenje, spolno vzburjenje, kihanje, kašljanje, bruhanje, …

Čeprav avtonomno živčevje skrbi za celoten organizem, njegovo kapaciteto najlažje spremljamo preko srčnega utripa. Že pred rojstvom otroka. Kardiotokografija (CTG) je metoda, s katero spremljamo plodove srčne utripe, njegove premike in mišični tonus maternice (popadke). Opazujemo, ali je plodov srčni utrip v mejah normale. Zanima nas, ali je CTG reaktiven oz. ali se srčni utrip poveča, ko se otrok premika in kako plod reagira na morebitne popadke.

Kaj se v telesu zgodi, ko se plod premakne in se srčni utrip pospeši? Kako je uravnan srčni utrip?

Vpliv delovanja avtonomnega živčevja na srce se pogosto razlaga skozi primerjavo z delovanjem motornega vozila.

Predstavljajte si motorno vozilo brez prestav. Da gre lahko naprej, je potrebno neprestano rahlo pritiskati stopalko za plin. Da ne gre prehitro, je potrebno hkrati pritiskati še na zavoro. Nima smisla? Ima, ker vozilo nima prestav in nam ta način omogoča dinamično vožnjo, večjo odzivnost.

Enako je z avtonomnim živčevjem v telesu. Poglejmo na primeru srca. Neprestano je aktivno simpatično živčevje, ki poganja srce. Da po nepotrebnem srce ne bije prehitro, je hkrati aktivno tudi parasimpatično. Ko se plod premakne, parasimpatična zavora popusti, simpatično živčevje je bolj aktivno, srčni utrip se poviša. Vse z namenom, da telo dobi potrebno energijo. Enako se zgodi, ko vstanemo. Srčni utrip se pospeši, žile se zožijo, zato da se nam ne zvrti. Ko nekaj časa stojimo, se srčni utrip spet bolj umiri.

Simpatični del nam omogoča večjo aktivnost, pripravi nas za boj ali beg. Parasimpatični del je bolj aktiven med počitkom, ko prebavljamo, se obnavljamo.

V zdravem organizmu sta obe veji avtonomnega živčevja v ravnovesju, aktivni ravno toliko, kot je potrebno. Ko se plod neha premikati, pričakujemo, da se bo njegov srčni utrip kmalu spet znižal. Zmanjšala se bo simpatična in povečala parasimpatična aktivnost. Ko bo zaspal, se bo simpatična aktivnost še bolj umirila in parasimpatična še bolj aktivirala.

Zdrav plod v varnem okolju maternice z umirjanjem ne bi smel imeti težav. (To drži, ko nosečnica ni pod prevelikim stresom.). Ravno tako ne pričakujemo težav z aktivacijo – če se ob premikih poviša srčna frekvenca, to kaže na to, da je plod v dobrem stanju. Zdrav organizem se ravno prav odzove – pospeši dovolj, ne preveč. Ko je umirjen, nima težav z aktivacijo.

Kako hitro se zmoremo umiriti mi in iz akcije preiti v stanje kakovostnega počitka? In kako učinkovito se zmoremo aktivirati, ko je to potrebno?

V maternici pri plodu lahko opazimo dihalne gibe, ki pospešujejo razvoj pljuč in pripravljajo dihalne mišice na dihanje po rojstvu. Okrog 32. tedna nosečnosti se pojavi zanimiv vzorec: ko se prsni koš širi, srce bije hitreje, ko se prsni koš sprošča, srce bije počasneje. Otrok se rodi, zadiha. Srce bije naprej.

Sedaj ritem srca še bolj izrazito sledi premikanju prsnega koša, torej ritmu dihanja. Ta pojav se imenuje respiratorna sinusna aritmija (RSA). Med vdihom se pljuča polnijo z zrakom in takrat je smiselno, da srce bije hitreje, da teče čim več krvi skozi pljučne žile in se čim več krvi obogati s kisikom.

Ko se pljuča praznijo, pa srce na nek način počiva, bije manj, ker ni smiselno, da bi skozi slabo predihana pljuča čim hitreje potiskalo kri. Gre za varčevanje z energijo oz. učinkovito, smotrno porabo energije preko usklajevanja alveolarne ventilacije s kapilarno perfuzijo. Ta mehanizem naj bi tekom življenja posamezniku prihranil 350 milijonov srčnih utripov.

RSA je pod določenimi pogoji kazalec tega, kako aktivno je parasimpatično živčevje. Boljši kazalec parasimpatičnega stanja je variabilnost srčne frekvence (HRV – heart rate variability). Zdravo srce v zdravem telesu se iz utripa v utrip prilagaja potrebam organizma in skuša vzdrževati kar se da stalen krvni tlak.

Čeprav bije z recimo 65 utripi na minuto, je čas med prvim in drugim utripom daljši kot med drugim in tretjim, ... Bolj kot smo v akciji, napeti, hiteči, nesproščeni, tesnobni, ... manjši je HRV, slabša je prilagodljivost, odzivnost, prožnost celotnega telesa.

Primer neprilagodljivega srca je srce, ki bije le s pomočjo srčnega spodbujevalnika – točno, ves čas enako. Brez upočasnitve med izdihom, brez upočasnitve med počitkom, brez pospeška med vdihom, …

Spet nam bitje srca kaže osnove zdravega življenja – preudarna poraba energije in prilagodljivost.

Da našemu telesu omogočimo učinkovitost in prilagodljivost, moramo upoštevati ravnotežje. Ravnotežje med aktivnostjo in počitkom, med sproščenostjo in stresom. Ko smo izčrpani, upočasnjeni, brez volje, z močno aktiviranim parasimpatičnim živčevjem, nam je jasno, da od življenja nimamo dosti.

Tudi ko smo neprestano v akciji, napeti in je parasimpatično živčevje malo aktivno, simpatično pa močno, se ne zmoremo prilagajati. Drvimo naprej, uničujemo zdravje. Namen življenja si izbira vsak sam, končni cilj je pri vseh enak. Smrt. Kako bomo do tja prispeli, je močno odvisno od tega, koliko upoštevamo in spoštujemo našo naravo.

prvič objavljeno: junij 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌