Potrošniško dihanje
Današnji tipični potrošnik živi in kupuje hitro. Kupuje veliko in kupljenega ne uporabi v celoti. Mobilni telefon je potrebno menjati, preden neha delovati, leto star pulover ni več v modi, letos kupi 3 nove, čeprav stari še zadostujejo. Omara je natrpana, težko se kaj najde, ampak te nove hlače, bodo mogoče enkrat prišle prav. Pa kolo bi tudi zamenjal, saj je že staro. Sicer ne kolesari prav pogosto, sedanje kolo dobro deluje, vendar ni novo. Mogoče se bo z novim večkrat kam odpeljal. Res je ugodna akcija. Potrošnik porabi veliko energije (denarja), velikokrat po nepotrebnem.
Dih na dih življenje. Dihamo tako kot živimo in živimo tako, kot dihamo. Hitro, neučinkovito.
Fiziološko dihanje izgleda takole – vdih, izdih, oddih, vdih, izdih, oddih. Potrošniško dihanje izgleda takole: vdih, nepopoln izdih, vdih, zadrževanje diha, prevelik izdih, vdih. Dihanje je v večini hitro, s pomočjo pomožnih dihalnih mišic (vratne in ramenske mišice), v zgornje dele pljuč (slabše prekrvljeni). Izdih je večkrat nedokončan, ravno tako kot so kupljene stvari večkrat malokrat uporabljene.
Potrošnik ne preveri, ali res že potrebuje nov produkt, enostavno ga kupi. Ravno tako pri dihanju nima oddiha, potrošnik vdihne, preden je to zares potrebno. Ne ustavi se, da bi zaznal svoje notranje stanje, ne upa si čutiti, nemiren je.
Pri vsakem vdihu je nekaj volumna zraka, ki ga ne moremo izkoristiti. To je zrak, ki se nahaja v mrtvem prostoru, kjer ne poteka izmenjava plinov. Fiziološki mrtvi prostor predstavljajo dihalne poti do bronhiolov (anatomski mrtvi prostor) in alveolni mrtvi prostor (pljučni mešički, ki so predihani in niso prekrvljeni). V povprečju je to cca. 200 ml.
Torej, vsakič ko vdihnemo, 200 ml zraka ne uporabimo. Ko dihamo plitko in hitro, je veliko dihalnega dela zaman, saj poleg prekrvljenih pljuč vsakič predihamo tudi mrtev prostor.
Mogoče se na prvi pogled to zdi zanemarljivo, ko pa pomislimo, da vdihnemo cca. 22.000 krat na dan in dan za dnem, se to ne zdi več tako malo. Ko dihamo počasi in imamo po izdihu oddih, smo učinkovitejši, ne dihamo preveč in po nepotrebnem.
Poleg tega se ob potrošniškem, hitrem dihanju v krvi zniža CO2, kar dodatno prispeva k temu, da je vdihan zrak slabo izkoriščen. Veliko kisika v krvi, malo v tkivih. (Za razlago beri Zakaj ljudje v filmih dihajo v vrečko?)
Potrošnik ima preveč vsega, zato svojega imetja ne more dobro koristiti. Ima ogromno idej in premalo osredotočenosti, da bi jih izpeljal. Ker se ne ustavi in ne čuti, kaj mu najbolj/najmanj prija, se ne more odločiti, kam naj se usmeri. Vodijo ga agresivne oglaševalske kampanje. Hitreje in še več, cepetanje na mestu. Hitro in nikamor ali hitro proti koncu.
Potem pride nov virus, ki nam jasno pokaže, da smo medsebojno povezani bolj, kot se tega dejansko zavedamo in si to priznavamo. Ampak ne, ne, ne bomo sodelovali, hitro najdemo načine, kako se deliti.
Bolezen nekaterim vzame dih, soočiti nas hoče s tem, da se začnemo zavedati, kam in kako usmerjamo svojo energijo, življenje. Pa nam tudi to ne gre najbolje, saj jo po dolgem in počez trošimo za klevetanje, obrekovanje, komentiranje osebnih odločitev (ne)znancev. Preden pridemo resnici do dna, že čakamo na novo senzacionalno novico.
Včasih se je spraševalo: »Človek, kam greš?« Danes bi se morali vprašati: »Človek, kje si?«
Iz sebe? V obujanju preteklosti ali v skrbeh o prihodnosti? Plavaš nad oblaki? Izgubljen v poplavi informacij? Letiš naprej? Če hočeš proti svojem cilju, moraš najprej vedeti, kje si. Sicer lahko hodiš v napačno smer. Potrošnik se sploh ne zmore več ustaviti, ker lahko zamudi naslednjo ugodno akcijo nepotrebnih produktov ali presliši najnovejšo govorico.
Vdih, izdih, oddih. Vdih, izdih, oddih. Le tukaj in zdaj se živi.
prvič objavljeno: september 2021
Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌