Zavrnitev boli

Pogosto opažam zamenjavo vzroka in posledice.

Če bi bil otrok bolj priden, bi bolj ubogal, ne bi zganjal takšnega cirkusa, bi imeli z njim boljši odnos in vzdušje v družini bi bilo boljše.

Jeeej, ravnokar smo preložili odgovornost za odnos in vzdušje v družini na bitje z nerazvitimi možgani.

V resnici gre drugače:

- ko je vzdušje v družini boljše ( to je odgovornost staršev),

- ko je naš odnos z otrokom boljši ( to je odgovornost staršev),

takrat se otrok boljše počuti, bolj sodeluje in ne zganja toliko cirkusa.

Vsekakor je lažje biti starš, ko se otrok odziva z nasmehom, ljubečim pogledom in toplim objemom. Kaj pa, ko nas otrok zavrne?

Zavrnitev pogosto občutimo takrat, ko pričakujemo otrokov pozitivni odziv in ga ne dobimo. Npr.:

• Pristopimo k jokajočemu otroku in ne sprejme našega objema.

• Za otroka naredimo nekaj posebnega, on ne izkaže navdušenja in hvaležnosti.

• Skušamo se pogovoriti z jeznim otrokom, on nas začne zmerjati.

• Želi drugega starše, se ne zmeni za nas, nam oporeka, ...

Ljudje smo socialna bitja. Globoko v nas je zakoreninjeno zavedanje, da sami ne zmoremo preživeti. Zato je evolucijsko smiselno, da nas zavrnitev in socialna izključitev bolita.

Raziskave so pokazale, da možgani socialno/čustveno bolečino procesirajo tako kot bolečino fizičnega vzroka. Kot da tega že ne bi sami občutili, potrebujemo še znanstveno potrditev.

Čustveno bolečino občutimo v telesu.

Kako to utegne vplivati na starševanje?

Ker so otroci za nas pomembni, njihov odzivi v nas sprožajo močna čustva. Težava je, ko jih jemljemo zelo osebno. Kako lahko občutek zavrnitve vpliva na naš odnos do otroka?

Pričakovano je, da se hočemo zaščititi pred bolečino. Če nam zavrnitev predstavlja prevelik stres, se zapremo, umaknemo in pretrgamo stik z otrokom.

Stres na nas vpliva tako, da se slabše zavedamo, kaj se nam dogaja in težje uravnavamo svoja čustva, posledično tudi vedenje.

Povedano enostavno – večja možnost je, da bomo naredili kakšno neumnost.

V takšnem stanju se z otrokom ne zmoremo povezati in dognati, kaj se mu zares dogaja in opazimo le njegovo trenutno vedenje, ki ga dojemamo kot boleče in moteče.

Nagnjeni smo k poenostavljenim razlagam o sebi (slaba mama sem) in o otroku (kakšnen nemogoč otrok).

Ker se počutimo ogroženi, se iz interakcije umaknemo ali postanemo napadalni. Oboje predstavlja za otroka stres in zato se še bolj moteče vede.

Kaj pa sedaj? Kdo bo prekinil začaran krog?

V razburjenem, prizadetem stanju starši pogosto od otroka pričakujemo ali celo zahtevamo, da se pomiri in se opraviči za svoje vedenje. Sami pa tega nismo sposobni narediti.

Rešitev ni v močnejšem pritiskanju na otroka, rešitev je v tem, da umirimo sebe in otroka vodimo z zgledom.

Pomaga tudi, da v mirnem stanju naredimo samorefleksijo in premislimo, kaj nas je tako prizadelo. Razmislimo o tem, ali so naša pričakovanja do otroka z nerazvitimi možgani realna ali morda od njega pričakujemo preveč.

Seveda tudi otrok občuti zavrnitev – ko rečemo, ko mora počakati, ko je v naročju pri nas drug otrok, ko se nekdo noče igrat z njim.

Zelo pomembno je, da otroka v teh trenutkih ne pustimo samega z bolečino.

- Daj, daj, se boš z drugimi igral.

- Ma kaj zadaj jokaš, saj ni nič hudega.

- Tudi ti se nočeš z vsemi igrati.

Poanta – ne zanikamo, prepovemo, minimaliziramo otrokovih čustev, ampak smo z njim v stiski. To je pogosto težko, ker sami te stiske ne prenesemo. Kako naj otrok prenese to stisko, če je pa niti mi, odrasli, ne zmoremo?

Starši, začnite pri sebi. Poskrbite zase. Če ne veste, kje začeti, pojdite eno uro prej spat.

Viri:
https://bit.ly/3ATneQ
https://bit.ly/3NzcRZt

Naslovna fotografija: Photo by Asier on Adobe Stock