Naloga starša: vzgajati ali omogočiti razvoj?

Poglejmo primerjavo z razvojem noge. Včasih se je priporočalo, da se malčke obuva v tesna obuvala, s trdim podplatom, ki po možnosti segajo čez gleženj, da nogo dobro fiksirajo. Ne pozabimo na vložek, ki podira stopalni lok in dvignjen petni del.

Za malčke so čevlji mogoče še široki v prstnem delu, za večje otroke pa se ponujajo čevlji, ki prste tiščijo skupaj. V takšni obutvi naj bi otroškemu stopalu omogočili, da bo pridobilo pravilno obliko. Veliko pomanjkanje zaupanja v naravo človeka.

Zakaj bi podstavljali otroka, ki dobro stoji? Pohištva, ki stoji dobro, ne podstavljamo, zakaj bi to počeli s človeškim telesom?

Po nepotrebnem premaknemo težišče, telesna drža ne more biti več optimalna. Kako svobodno se lahko otrok giba v takšni obutvi? Koliko prilagodljivosti mu nudi? Kako ta nepotrebna utesnjenost vpliva na njegov celoten motorični razvoj, ne le na položaj stopala? Še dobro, da je bila ta obutev tako zelo neudobna in s(m) bili otroci raje bosi.

Vzgojne metode kot so kazen, ustrahovanje, poniževanje, sramotenje, nagrajevanje, podkupovanje, pretirano hvaljenje, dojemam kot tiste neudobne čevlje. Dokler so prisotni, nogo sicer držijo v 'dobrem', prisilnem položaju, ko jih sezuješ, se vse podre.

Ko ni dovolj možnosti, da bo človek kaznovan ali pa se mu kazen ne zdi strašna, bo pač počel, kar se mu zljubi, ker nikoli ni razvil notranjega kompasa, ki bi ga usmerjal v to, kaj je prav in kaj narobe. Zakaj bi naredil nekaj dobrega za sočloveka, če ne dobim nagrade, ampak zgolj njegov nasmeh?

Posledica takšne vzgoje je, da se teh 'privzgojenih čevljev' večkrat ne da sezuti. Vgrajeni so v človeka, neprestano ga neudobno silijo v nenaraven položaj, ven iz optimalne drže, utesnjujejo ga. Človek ni prilagodljiv, živi v krču, strahu, sramu, z občutkom nevrednosti. Predstavljate si lahko, kako to vpliva na kakovost življenja in zdravje posameznika. Neprestano ga nekaj žuli in tišči, dobiva kurja očesa in razjede zaradi pritiska.

Sedaj vemo, stopalni loki in gležnji ne zavzemajo optimalne oblike zaradi tega, ker so bili dolgo časa siljeni v nek položaj, ampak zaradi razvitih mišic, ki stopalo, gleženj in nenazadnje celo telo držijo v optimalni poziciji glede na trenutno potrebo v  gibanju.

Priporoča se, da čim več hodimo bosi. Obutev naj nudi dovolj prostora za prste, da se lahko med hojo popolnoma razprejo, ima naj mehek podplat, brez dvignjenega petnega dela. Takšna obutev omogoča, da je otrok (in odrasel tudi) dobro v stiku s tlemi, čuti podlago, stopala ter gležnji so prilagodljivi, gibčni.

Ne glede na obutev, za motorični razvoj otroka je gibanje nujno.

Če otroku ne nudimo možnosti za prosto gibanje, brcanje, obračanje, valjenje, kobacanje, plazenje, postavljanje na noge, hojo, plezanje, tek, skakanje, … se telo ne bo gibalo, mišice se ne bodo dobro razvile, koordinacija in ravnotežje ravno tako ne.

Z gibanjem, učenjem, preizkušanjem, pridejo tudi udarci, padci, buške, modrice, praske. Bolečina je del življenja, brez nje življenja ni. Opozarja nas, da nekaj ni v redu, da moramo nekaj spremeniti, se nekaj naučiti, narediti drugače, da naše sposobnosti niso neomejene.

Ko komu rečem, da otrok ne potrebuje vzgoje, ampak da mu moramo le omogočiti razvoj, včasih kdo komentira – ah, mehki pristop. Če smo do otroka spoštljivi in sočutni, še ne pomeni, da mu vse dovolimo in mu ne postavljamo mej. Nasprotno, otrok za svoj razvoj potrebuje meje.

Tako kot otroku v dobesednem pomenu ne dovolimo, da nam skače po glavi ali skoči skozi okno, mu postavljamo tudi druge meje. Njegova svoboda je omejena s svobodo drugih. Ko se otrok zaleti v meje, doživi frustracijo, se upira, jezi, poizkuša doseči svoje, joka, … Del razvoja, brez tega ne gre. Psihološke buške, modrice, praske.

Ja, otrok se slabo počuti – ker je padel ali pa, ker ni šlo tako, kot je predvideval. Lahko se mu pomagamo pobrati, lahko se pobere sam, če zmore. Res ne vidim potrebe, da bi mu metali polena pod noge, ga spotikali, potiskali v blato. Z nespoštljivo vzgojo počnemo ravno to.

Obstaja tudi druga skrajnost: ohlapni (natikači, japanke) ali preveliki čevlji. Takšen čevelj otroka ovira. Ko bi morale biti mišice stopala sproščene, otrok s prsti na nogah skuša zadržati čevelj, da mu ne pade z noge. Otrok je bolj okoren, nevarnost padca je večja, ne razvija se optimalno. Če otroku ne postavljamo jasnih in čvrstih mej, to za njega ni ok.

Ne mislim, da je vsaka vzgoja sama po sebi slaba. Gre bolj za to, da smo starši večkrat prepričani, da znamo vzgajati. Ali pa iščemo hitro učinkovite vzgojne trike in metode.

Ko govorimo o razvoju, nam je bolj jasno, da je za napredek potreben čas. Morda komu več postane jasno, da o razvoju otroka pravzaprav ne ve veliko. Kako bomo otroku omogočili, da se razvije, če sploh ne vemo, kako njegov razvoj poteka?

naslovna fotografija: by Tverdokhlib on Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌