Kje se dogajajo občutki in čustva? Zakaj jih tako slabo razumemo?

V našem prostoru so čustva in občutki velikokrat zaničevani, pomanjšani. Če se kdo dalj časa počuti slabo, je žalosten, otožen, obupan, jezen, tesnoben, depresiven ... Je to znak, da je slabič. Poiskati psihološko podporo, pomoč psihoterapevta ali prositi za obravnavo pri psihiatru, še vedno velikokrat nosi stigmo.

Veliki večini je sprejemljivo, da ob telesnih težavah, ki jih ne znamo rešiti sami, poiščemo strokovno pomoč.

Zakaj je drugače, ko gre za stanje našega duha? Saj veste – zdrav duh v zdravem telesu. In v zdravi družbi. Družben pogled na duševno zdravje ni zdrav.

Mogoče pomaga, če začnemo na duševno zdravje gledati z vidika telesa. Kje se dogajajo občutki, čustva? V oblačku nad našo glavo? Ne, dogajajo se v našem telesu, v fascijah, mišicah, z nevrotransmiterji, hormoni, spremeni se naše dihanje, bitje srca, telesna drža, izraz na obrazu, ... Povsem fiziološko dogajanje, nobenega čira-čara.

Tudi v našem vsakodnevnem jeziku so prisotni izrazi, ki kažejo na to, da se občutki in čustva dogajajo v našem telesu – nekaj nam gre na živce in na jetra, srce nam gori za nekoga ali nam pade v hlače, nekaj nam požene strah v kosti, morda sijemo od sreče.

Čustva so fiziološko stanje, so avtomatska reakcija našega telesa na spremembe v notranjem ali zunanjem okolju.

Na primer – dojenček je lačen, to občuti, začne tlačiti rokice v usta, če se skrbniki še vedno ne odzovejo, začne jokati. Mogoče gre za spremembo v zunanjem okolju – mama je odšla stran, ne počuti se varnega, joka.

Te reakcije se ne dogajajo na nivoju misli, dogajajo se v nižjih predelih možganov, ki so evolucijsko gledano starejši in delujejo bolj preprosto. Del teh možganov je amigdala.  Neprestano spremlja, ali je varno. Spominov ne hrani v obliki jasnih slik, zgolj v obrisih, odtisih. Spomini so poenostavljeni, nenatančni, megleni. Glavni cilj teh delov možganov je preživetje.

Ko amigdala zazna nevarnost, zažene alarm. Hitro, mimo našega zavestnega premisleka, saj gre za preživetje in ni časa za razmišljanje.

Srce nam hitreje bije, kri butne v mišice, odskočimo, se ustavimo, zbežimo, ... Aktivira se odziv za boj ali beg.  Na srečo ugotovimo, da to ni kača, ampak nepospravljena kolebnica. Naši evolucijsko gledano novi možgani pošljejo amigdali sporočilo -  vse je ok, oddahnemo si.

Poglejmo še na drugem primeru. Dojenček ima po porodu zdravstvene težave. Vzamejo ga iz toplega in varnega objema mame, položen je na preiskovalno mizo, slečejo ga, v njega so usmerjene močne luči, zbodejo ga, ker mu nastavljajo intravenozni kanal. Dojenček si zapomne, da ko je nag ali nanj svetijo močne luči, lahko pričakuje še bolečino. Ni varno.

Pride domov iz porodnišnice, vsakokrat ko je previjan pod močnimi lučmi, krčevito joka. Mogoče se razburi tudi v trgovskih centrih, čeprav je oblečen, se ne počuti varnega. Vse je glasno, luči so močne.

Enako se dogaja, ko je otrokova jeza slabo sprejeta. Malček se jezi na na mamo, jo udari. Mama ga našeška po riti, morda ga nadere, zapre v drugo sobo ali pa ga užaljeno ignorira. To se ponavlja.

Otrok ustvari nejasen spomin – ko se postavim zase, ker nisem dobil kar potrebujem ali so bile moje meje nespoštovane, sem kaznovan, ostanem sam, ni varno, umrl bom.

V odrasli dobi se skuša postaviti zase in mu telo ne dopusti. Stari možgani kričijo: Neeee, ni varno, umrl boš. Podzavest, nezavedno, še vedno del nas, ki sproži odziv na nivoju celega telesa.

Ta otrok postane starš. Njegov malček ga udari. V staršu se zbudi star spomin. Spomnimo se, ti spomini niso jasni in natančni, zato jih lahko prebudi podobna situacija, na primer: ko otrok udari starša ali pa starši vidi, da je otrok udaril nekoga drugega.

V staršu to sproži strah pred ponovnim kaznovanjem, hkrati se dvigneta še vsa jeza in bes, ki sta bila v otroštvu zadržana in potlačena. Starš tega navala občutkov ne zdrži. Pojma nima, zakaj ga ta nežen otrokov udarec spravi na obrate, zakaj mu poči film, popolnoma zmrzne ali malčku takoj ugodi. Vse se zgodi zelo hitro, mimo zavestnega razmišljanja.

V takšni situaciji je aktivirano celo telo in to vpliva tudi na naše razmišljanje, težje razmišljamo jasno. Če je celo telo prestrašeno, že mora biti nekaj narobe, a ne? Namesto pomirjujočih misli, nam ponavadi po glavi rojijo takšne, ki situacijo dodatno otežujejo.

Ojej, otrok star 2 leti je nekoga udaril. Postal bo nasilnež, zrastel nam bo čez glavo, ne bo imel nobenih prijateljev, pristal bo v zaporu. Vse te misli nato vzdržujejo slabo počutje, ne zmoremo se vrniti v ok stanje.

Veliko je teh nezavednih spominov, programov, po katerih delujemo. Njihova naloga je naša varnost in preživetje. Hkrati pa nas delovanje po teh programih in na podlagi teh spominov, v sedanjosti omejuje.

Če so ti programi za sedanjost neprimerni, lahko z delovanjem po njih načenjamo svoje zdravje. Po nepotrebnem smo prestrašeni, posledično je uravnavanje našega avtonomnega živčevja slabo. Zdravo je, da zlahka preklapljamo med delovanjem simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, a prevečkrat se zataknemo v eni ali drugi skrajnosti, kar za telo pomeni, da je okrnjeno vzpostavljanje notranjega ravnovesja. To se s časoma ne pozna le na počutju, ampak tudi na telesnem zdravju.

Po eni strani je vse skupaj prav enostavno. Vsaj na papirju oz. zaslonu, v praksi, ko se nam to dogaja v naših telesi in pojma nimamo, zakaj gre, pa niti ni tako zelo enostavno.

Namesto da bi te občutke občutili in čustva izrazili, jih še naprej tlačimo, odrivamo, zanikamo, skušamo jih preseči, se od njih oddaljiti.  In to ne gre, ker so v našem telesu. Vedno znova in znova hočejo biti občuteni, izraženi. Vračajo se, dokler jih ne spustimo.

Ni nujno, da so vsi ti občutki in čustva neprijetni. Mogoče smo bili kregani, ko smo se razposajeno veselili, radostno vriskali, skakali od sreče, delili svoje navdušenje, ... Tudi zadrževanje prijetnih občutkov v telesu je napor. Le pomislite, kako naporno je, ko skušate zdržati glasen smeh.

V bistvu bi bilo boljše, da občutkov in čustev ne bi več delili na ugodne in neugodne, zgolj na občutene, doživete, izražene.

Nekatere občutke se da občutiti do konca, nekatere je potrebno izraziti v obliki čustev, jih izjokati, kričati, objeti, cepetati, se krohotati, komu kaj povedati v obraz, ga grdo ali ljubeče pogledati, ...

Da bi lahko sebe boljše razumeli in boljše usmerjali svoje vedenje, se moramo najprej začeti opazovati. V katerih okoliščinah se začnemo brez jasnega razloga počutiti drugače? Kaj nas najbolj vrže iz tira? Je ta reakcija za to situacijo primerna ali pretirana?

Kaj in kje začutimo v telesu? A lahko zdržimo s tem občutkom sekundo dlje? Kaj nam paše narediti? A lahko to naredimo, brez da bi povzročali škodo? Če ja, kaj nas zadržuje, da tega ne storimo? Če ne, kaj bi lahko naredili namesto tega, da bi se boljše počutili? Si lahko pomagamo sami ali potrebujemo strokovno pomoč?

naslovna fotografija Photo by Andrea Piacquadio from Pexels

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.