Stopnje navezanosti otroka na skrbnika

Ta je pa preveč navezan na starše. Ste že kdaj slišali podoben komentar?

Ponavadi takšna opazka leti na malčka, ki išče fizično bližino staršev in se težko loči od njih. Je otrok res lahko preveč navezan na skrbnike?

Če pogledamo v človeško zgodovino, smo ljudje večinski del živeli v majhnih skupnostih. Otrok je bil do svojega cca 3,5 leta večino časa v bližini svoje mame, obkrožen z drugimi poznanimi odraslimi in otroki. Po tej starosti je začel več časa preživljati v skupini različno starih otrok, še vedno večino časa v bližini znanih odraslih.

Zdaj pa si predstavljamo malčka, ki ima 2 leti. Z družino se odpravi na obisk k teti. Prvič je tam, okolje je za njega povsem novo, obrazi nepoznani. A je res čudno, da želi okolje spoznavati iz varnega naročja staršev oz. imeti vsaj enega starša v svoji neposredni bližini, medtem ko na svojih dveh nogah raziskuje okolico?

Kaj pa, ko se otrok starša neprestano oklepa tudi v domačem okolju? Je ta otrok na starša navezan preveč? Kaj pa, če je pravzaprav na starša navezan premalo?

Ko je malček varno navezan na starša, se se lahko vsake toliko zatopi v svoje početje. Ve, da so bližina, pozornost, ljubezen starša samoumevne. Ko se z leti navezanost poglablja, je lahko vedno dlje časa fizično ločen od starša, se samostojno igra in je OK.

Otrok (ne dojenček), ki se starša neprestano oklepa tudi v domačem okolju, se ne zmore v bližini starša sam igrati, je najverjetneje preobremenjen s tem, da mora starša zadržati ob sebi. Če s tem ne bi bil preobremenjen, bi starša lahko izpustil.

V tem primeru rešitev ni, da otroka odganjamo od sebe, rešitev je, da mi poskrbimo za ohranjanje bližine in poglabljanje navezanosti.

Gordon Neufeld ne opredeljuje navezanosti otroka na skrbnika zgolj skozi vzorec navezanosti, torej ali je otrok varno navezan ali ne.

Omenjeni avtor opisuje 6 zaporednih stopenj navezanosti, ki razlagajo, kako se navezanost idealno razvija v prvih šestih letih življenja. Vsaka stopnja doda večjo globino otrokove navezanosti in nov način ohranjanja občutka bližine, ko skrbnik ni fizično prisoten.

Ob spodbudnih pogojih se navezanost otroka na starša avtomatsko razvija in se poglablja. Navezanost otroka na skrbnika daje skrbniku moč, da neguje in vodi otroka. Hkrati otroku nudi varnosti in mu omogoča razvoj.

1. Navezovanje prek čutov

Dojenček se navezuje preko dotika, okusa, voha, vida in sluha. Varno se počuti, ko se nas dotika, voha, vidi, sliši in okuša (materino mleko). Dojenje nudi vse to hkrati.

Velja poudariti, da zgolj za fizična prisotnost skrbnika ni dovolj, skrbnik mora biti tudi čustveno prisoten.

Ko se iz dojenčka razvije malček, se v otroku vzbudi večja potreba po raziskovanju okolja. Kako naj raziskuje okolje, če pa mora biti za občutek varnosti povezan preko čutov?

2. Navezovanje prek enakosti

Navezanost v otroku vzbudi čustveno potrebo, da je enak osebam, ki so za njega pomembne. Po prvem letu oponaša in posnema osebe, na katere je navezan (govor, kretnje, hišna opravila, ...).

Čez nekaj časa se otrok začne zavedati, da ne more biti v vsem enak kot mi. Kako pa naj sedaj ohrani občutek bližine?

3. Navezovanje prek pripadnosti in zvestobe

Po drugem letu otroku postane pomembno, da pripada, da je naš, del družine, del skupine. Ljudi, ki jih dojema kot svoje, hoče imeti blizu in zase. Otrok začne govoriti: 'To je moja mama, pusti jo!'

Hkrati s posedovanjem se začne pojavljati tudi zvestoba. Otrok sledi osebam, na katere je navezan, spoštuje njihova pravila in se postavlja na njihovo stran.

Otrok ne more vedno imeti skrbnika le zase in tudi ne strinja se v vsem s svojimi skrbniki. Kako biti povezan, ko stojiš na nasprotnem bregu?

4. Navezovanje prek pomembnosti

Po tretjem letu ima otrok izrazito potrebo po tem, da je ljudem, na katere je navezan, pomemben, da je zaželjen, da ima njihovo naklonjenost.

Pogosto reče: 'Glej me!' Otrok potrebuje, da ga skrbniki uzrejo, slišijo, mu občasno nudijo nedeljeno pozornost. Otrok ne potrebuje pohvale, potrebuje to, da uživamo v njegovi družbi.

Otrok ugotovi, da za skrbnika ni v vsakem trenutku ravno on najpomembnejši. Kako lahko sedaj ohrani bližino?

5. Navezovanje prek ljubezni

Po četrtem letu otrok da svoje srce tistim, za katere ima občutek, da jim je podoben, da jim pripada in se ob njih počuti pomembnega. Otroci se želijo poročiti s svojimi starši, govorijo: 'Rad/a te imam.' Navezujejo se preko čustvene intimnosti, izražajo toplino in nežnost.

Da otrok razvije to stopnjo navezanosti, mora ohraniti odprto srce. Če je v odnosu s skrbniki prevečkrat prizadet (sramotenje, kazni, odtegovanje pozornosti, preveč ločenosti, ...), potem otrok okrog svojega srca zgradi obrambni zid in navezanost se ne poglablja.

Kljub vsemu pa tudi v tesnem odnosu nismo vedno čustveno povezani. Kako lahko otrok ohrani bližino, ko ni fizično blizu, ni enak, se ne strinja, ni najpomembnejši in ni čustveno povezan?

6. Navezovanje prek biti poznan

Po petem letu se otrok zave, da ima lahko skrivnosti. Te skrivnosti ga ločijo ali povežejo z izbranimi osebami.

Če je otrok na nas globoko navezan, hoče z nami deliti svoje skrivnosti, misli in čustva. Želi si, da bi ga njemu pomembni ljudje razumeli. Z razkritjem sebe tvega, da ne bo razumljen, da bo napačno razumljen, da bo sramoten, obtožen, ... Varnejši kot je odnos s skrbniki, več je možnosti, da se ta globoka navezanost razvije.

Čeprav se navezanost poglablja, to seveda ne pomeni, da globoko povezan šestletnik ne potrebuje telesne bližine, občutka pripadnosti in pomembnosti. Gre zgolj za to, da se lahko povezuje tudi preko drugih oblik, ne zgolj prek enostavnih.

Odrasli včasih pričakujemo, da nas bodo otroci dojemali kot avtoriteto, nas upoštevali in nam sledili zgolj zato, ker smo starši, tete, strici, vzgojiteljice, učitelji, zdravnice, psihologi.

Pa temu ni tako. Avtoriteta in moč ne prideta z vlogo. Moč vodenja otroka pridobimo, ko se otrok na nas varno naveže.

To je naša odgovornost - da poskrbimo, da se otrok na nas varno naveže. Tega ne dosežemo z vzgojnimi prijemi, triki, prijaznimi besedami, instantnimi rešitvami ali čim podobnim.

To dosežemo s spoštljivim, varnim odnosom, ki otroku da vedeti, da se lahko zanese na nas, da smo na njegovi strani, da verjamemo v njega. V takem odnosu nam otrok hoče slediti, nam ugoditi, nas posnemati.

Ko hočemo voditi zgolj z avtoriteto, ki naj bi prišla z vlogo starša, se pogosto srečujemo z otrokom, ki se veliko upira, nasprotuje, jezika in podobno.

Če imaš občutek, da se je tvoj otrok zataknil v razvijanju navezanosti nate, težko sprejema tvoje vodstvo, ti pa se ne počutiš dobro v otrokovi družbi, se lahko prijaviš na brezplačni uvodni posvet z mano.