Otrok potrebuje tudi mir

september 2022

Sep 11

Ko pridemo na dopust v all inclusive hotel, pričakujemo, da bomo dobili vse, kar potrebujemo. (Če ne veš, o čem pišem, beri to objavo). Jasno je, da je v to vključen tudi mir. Se pravi, ko pojem kosilo, ne pričakujem, da me bo natakar silil, naj še pomažem krožnik s kruhom. Zakaj bi torej otroka silili s hrano?

V hotelu je najbrž na voljo kar nekaj dejavnosti in animacije. Meni osebno bi res šlo na živce, če bi mi nekdo neprestano govorili, kaj in kje je na voljo in me spodbujal, naj se vendarle udeležim neke dejavnosti - poglej, kako drugi uživajo.

Seveda pričakujem njihovo pomoč, ko kaj potrebujem. Ne predstavljam si, da bi jih na primer vprašala, kdaj bo večerja, oni pa bi odgovorili: Pa saj ste ravnokar pojedli kosilo, vi pa že hočete večerjo.

Ali pa da bi se spotaknila v lobiju, nekdo poleg mene pa bi me nadrl: Gospa, kaj ne gledate, kje hodite? A niste videli znaka, da morate biti pazljivi? Nič, au, au, je treba pod noge gledati.

Ta teden smo bili na dopustu, medtem ko sta se otroka zavzeto igrala na nepoznanem igrišču, nisem mogla spregledati početja ene mamice in ene babice.

Malček je prišel na trampolin. No, skači sedaj. Probaj. Daj no. Kaj ne boš skakal? Poglej tistega fantka tam, mlajši je od tebe, pa že tako pogumno skače. Pa kaj zdaj boš na robu trampolina sedel? No, pridi, te bom jaz držala, da boš lažje skakal. A greš na tobogan? Pridi, pridi, na tobogan.

Otroku ni bilo nič jasno. Njemu bi bilo povsem dovolj, da se na trampolinu igra, kot njemu paše. Mogoče bi hodil po robu vse naokrog ali pa le prestopal z roba na sredino. Saj je vseeno. A se otrok niti igrati ne sme v miru po svoje? Če niti tega ne sme, kaj sploh lahko počne po svoje?

Z druge strani se je slišalo babico: Ja, tako pelji tovornjak. Tako ja. Ne, tako, tako. Kaj spet jokaš? Vsi te gledajo, kako si grda. No, kaj zdaj, boš kar ležala na tleh. Hitro vstani.

Ne, obsojanje ne spremeni ničesar. Za spremembo je najprej potrebno zavedanje in sprejemanje tega, kar je.

Ravno pred kratkim smo se s kolegicami pogovarjale o tem, kako je, ko vidiš, da bi nekdo lahko po naše lahko naredil drugače. Obsojamo? Ne. Trosimo nasvete. Ne.

Kaj pa lahko naredim? Preučim vzorec, najdem rešitev za tuj problem in pogledam, kje bi to rešitev lahko uporabila v svojem življenju. Enostavno je tako, da je tuje vzorce lažje opaziti in tuje težave lažje reševati kot svoje.

Kmalu sem imela priložnost opaziti, kje se povsem po nepotrebnem vtikam v otroka in ga skušam iz njega izvabiti še večje navdušenje - seveda ne zaradi njega, ampak zato, da bi se sama počutila še bolje.

Slabo vreme, gremo na bazen. Otrok čisto zadovoljen v nizkem bazenu. Kaj pa jaz? Glej, tobogan in še eden. Bla, bla, bla, ... otrok se na srečo ni pustil motiti in jaz sem ugotovila, kaj počnem, utihnila in ga pustila pri miru.

Otrok med drugim potrebuje mir, ko ga nihče ne usmerja, komentira, kritizira, ocenjuje, popravlja, ... Potrebuje, da mu pustimo, da dela stvari po svoje. Potrebuje prostor, da ima moč nad svojim življenjem.

Da odloča o tem, koliko bo pojedel, kako se bo gibal, na kakšen način se bo igral, ... Potrebuje to, da nas zanima, da prisluhnemo njegovim željam (ni treba, da jih izpolnimo, mogoče tema za naslednjo objavo).

A si predstavljate, kako bi bilo, če bi vas v hotelu kar naprej nekdo gnjavil. A ne bi rajši brali te knjige? Dajte no, na dopustu se pa filmov res ne gleda. Veste, zelo dobro za vsa bi bilo, ... Predlagam, da ... Ne, ne, ta vaša ideja ne pride v poštev. Spet si nekaj zmišljujete. Poglejte no, kako glasno se pogovarjate po telefonu.

Kaj res ne morete bolj paziti in morate vsakič umazati prt? Sicer vaš avto nikogar ne ovira, ampak a ne znate malo boljše parkirati? Poglejte se, kako ste grdi, ko se takole mrščite. Sploh vam ni nič prav, karkoli naredimo, ste še vedno nezadovoljni. Res ste naporen gost.

Starši, ki bi radi, da so njihovi otroci pridni, srečni in uspešni, pa tega ne ozavestijo, gredo lahko v ta ekstrem neprestanega vtikanja v otroka. Kdo je bolj utrujen od tega, starš ali otrok, ne vem. Zdi se mi pa, da se nihče od njiju ne more v takšnem odnosu počutiti dobro.

In ne, otrok ni v hotelu, je doma, je del družine. Še dodatni razlog, da ga spoštujemo.