Ko otrok ščipa, grize, brca, tepe

Ste gledali Disneyev film Vaiana (Moana)? Če ne - spoiler alert.

V filmu vidim simboliko, ki kaže pomembno temo v starševstvu.

A vidimo več kot le otrokovo obnašanje?

Boginji Te Fiti Maui ukrade srce. Ko ji ga Vaiana in Maui hočeta vrniti, morata najprej premagati pošast iz lave.

Borijo se in borijo, nato pa Vaiana dojame - to ni pošast, to je boginja brez srca.

Vaiana je tista, ki vidi preko vedenja, pristopi z zaupanjem, dopusti, da pošast iz lave pride k njej.

Vaiana poje pošasti:

Vem tvoje ime,
si ostala brez srca v kljubovanju,
a to te ne določa,
to ni tvoj pravi jaz,
saj veš, kdo si.

Ko Vaiana pošasti iz lave vrne srce, se pošast spremeni nazaj v boginjo.

Kaj otroku 'ukrade srce'? Nekdo mu izpuli igračo ali se noče igrati z njim. Mi prizadanemo otrokovo dostojanstvo, ko mu govorimo, kdaj mora na WC, ga pustimo v stiski, ko ga odložimo vrtcu, mu nočemo kupiti nove igrače, ...

Potem se otrok obnaša kot se pač obnaša - nori ali joka, izraža svojo stisko.

Če odrasli te stiske ne ugledamo, se zataknemo pri vedenju. Pozabimo, da se otrok tako vede, ker mu je nekdo 'ukradel srce'.

Kaj pomaga? Da smo mi kot Vaiana.

Tudi ko se otrok vede grozno, ga skušamo gledati s toplim pogledom - vem, kdo si. Rada te imam, tvoje vedenje me ne straši, ne moreš me odgnati stran. Pomagam ti, da dobiš nazaj srce.

Pogosto odrasli tukaj odpovemo. Borimo se z otrokom v stiski in ga skušamo premagati.

Od otroka pričakujemo, da bo on ugledal, da ga imamo radi, čeprav se deremo na njega, mu grozimo, ga sramotimo, ga kaznujemo. Zahtevamo, da se čudežno začne vesti bolje ter z nami sodeluje. Khm!?

Ne gre.

What cannot be communicated to the mother, cannot be communicated to the self. (John Bowlby). (Kar me more biti sporočeno mami, ne more biti sporočeno samemu sebi.)

Če odrasli ne uvidimo stiske pod otrokovim vedenjem, je on tudi ne zmore razumeti.

Razume le tisto, kar mu povemo: Da je naporen, neprimeren, slab, nemogoč, da se mora z nami boriti. In to verjame. Tako naše površno dojemanje otroka postane samouresničljiva prerokba.

A premorete toliko zaupanja, milosti, topline, ljubezni, da vidite več kot le kričanje, grizenje, kljubovanje?

Stopite korak stran in poglejte še enkrat - pred vami stoji otrok, vsaj pol manjši od vas, ki računa na vas, da boste poskrbeli zanj, da ga boste uzrli, ga razumeli, tudi ko se počuti grozno.

Če tega ne zmorete - kaj se vam je zgodilo? Kdo je na vas gledal kot na pošast iz lave, ko ste bili otrok v stiski?

Povezava do opisanega prizora.

https://www.youtube.com/watch?v=a9FIg6Zr0dg

Naslovna fotografija: Photo by yuliiapedchenko on Adobe Stock