Tisti gumb, ki da otroka na pavzo

Zaslon je prižgan, otrok pa na 'pavzi'. oz. smo vsaj starši na pavzi od otroka.

S partnerjem sva si na jasnem, zakaj sta otroka izpostavljena zaslonu. Ker potrebujeva pavzo. To ne pomeni, da vreščemu otroku dava telefon z risankami. To pomeni, da ko pridemo domov iz igrišča, rečeva: Ja, malo pavze. Na nama je, da jo dobro izkoristiva. Ponavadi to izgleda tako, da je eden od naju z otrokoma in med gledanjem risank počiva, drugi pa v tem času nekaj v miru postori. Jasno nama je tudi, da  sva midva odgovorna za to, da se zaslon spet izklopi.

Zakaj nas zasloni tako posrkajo vase?

Ko otrok gleda risanke doživlja instantno ugodje, za katerega se mu ni treba nič potruditi. Je zabavan, stimuliran, strmi pred sebe. Vsa neprijetna čustva, ki jih nosi s sabo, so začasno utišana. Saj je mehanizem pri odraslih enak: Ko se prikrade nek neprijeten občutek, hitro nekaj pogledati na telefon in puf, občutka se ne zavedamo več.

Ko otrok igra igrice, se sicer mora truditi, je pa nagrada zagotovljena, večkrat tudi nepričakovana, naključna, še toliko bolje. Otrok je uspešen, nihče ga ne kritizira.

Ko uporablja družbena omrežja ima občutek, da je opažen, viden, da pripada. (O pasteh družbenih omrežij tokrat ne bom pisala.) V bistvu same pozitivne stvari.

Problem nastane, ko otrok vse to dobiva pretežno z zaslonov namesto iz resničnega življenja.

In sedaj starš iz sosednjega prostora vpije: Ugasni risanke! Dovolj igric! Odloži že ta telefon! Kakšna je možnost, da bo otrok to naredil? Kaj otroka čaka v resničnem življenju?

Vsa čustva, ki jih je dal na pavzo, se vrnejo. Morda je tam še tečen in živčen starš, ki otroka 'spodbuja' k opravljanju hišnih opravil in nima skoraj nobene tolerance za otrokova naporna čustva. Pa še kakšna domača naloga, ki mu gre težje od rok kot video igrice.

Ko starš to razume, lahko bolj smotrno pristopi k uporabi tehnologije. Hkrati lahko bolj učinkovito postavlja meje glede uporabe tehnologije. Kot sicer otrok tudi v povezavi s tehnologijo potrebuje 3 stvar: povezanost, meje in veščine.

Povezanost

Povezanost je naš odnos z otrokom. Koliko časa se otroku posvečamo, koliko smo zares pristotni z njim tukaj in zdaj? Koliko smo mu na voljo za čustveno oporo?

Če ga je trenutno ugrabil zaslon, se mu lahko pridružimo za nekaj minut. Kaj gleda? Se mogoče hoče stisniti k nam in skupaj z nami pogledati risanko do konca? V katerem livelu videoigrice je? Morda lahko navijamo za njega 5 minut, preden ugasnemo igrico.

Ko ugasnemo zaslon, ostanimo z otrokom. Lahko se pogovarjamo o tem, kaj je gledal, igral. Lahko naredimo načrt, kdaj bo spet naslednjič užival v tej aktivnosti. V bistvu nekakšen prehod v resnično življenje. Nato pa počnemo skupaj kaj drugega, da mu nudimo ta občutek uzrtosti, pomembnosti, povezanosti, pripadnosti.

Meje

Postavljanje mej je več kot le nekaj stavkov, je to, kaj mi počnemo, kako živimo, kakšno okolje nudimo otroku. Najprej vprašanje: V katerih situacijah uporabljamo zaslone?

Spomim se misli moje mentorice dr. Shefali: When toddlers scream, they get a screen. So they learn: every time I scream, I get a screen. Ko malčki kričijo, dobijo zaslon. Tako se naučijo: Ko kričim, dobim zaslon.

Vendar zasloni otroka zares ne potolažijo, ne razrešijo njegove stiske. Zato zasloni niso primerni za preusmerjanje pozornosti z namenom, da otrok preneha z jokom ali neželenim vedenjem.

Ravno tako niso primerni za motivacijo med hranjenjem. Pred slabima dvema letoma smo dopustovali v toplicah. Zelo, zelo me je presenetilo, pri koliko omizjih sem videla prizor: družina pri obroku, z njimi pa telefon in risanke. Malčke je buljil v telefon, starša sta mu skušala v usta spraviti nekaj hrane.

Če se otrok ne zmore sam odlepiti od zaslona, lahko digitalno napravo izključimo mi. Prenosne naprave pospravljamo ven iz otrokovega pogleda in dosega.

Ko postavimo in držimo mejo, lahko pričakujemo, da bo otrok ob tem doživljal čustva in jih bo izražal na edini način, ki jih zna. Naša naloga je, da mu stojimo ob strani.

Moja izkušnja je, da ko je otrok OK, ni težav z ugašanjem zaslona, ko pa se ne počuti najbolje, bi najrajši tam obsedel. Če vem, da je bil pred gledanjem risank napet, tečen, se lahko pripravim, da bo po koncu gledanja risank vse to začelo butati ven in me bo potreboval, da mu pomagam iti čez ta težka občutja. Si pa z risankami izposodim nekaj časa, da se na to lahko pripravim.

Veščine

Kakšne veščine otrok potrebuje, da bodo za njega zasloni ne bodo tako mikavni in se bo lažje poslovil od njih?

Otroku omogočimo, da počne, kar rad počne (in to ne vključuje ekranov). Po možnosti se mu pri tem pridružimo. Skupaj z njim iščemo načine, da se lahko počuti uspešega, da nekaj naredi sam. Pozorni smo, da ga opazimo, ga vidimo, mu zares prisluhnemo. Pri majhnih otroci ne pozabite: igra, igranje, igrivost.

Odrasli, naša odgovornost je, da otrok ni pretirano izpostavljen zaslonom. Če joka, se dere, nori, protestira, ostanimo z njim. Moramo biti vztrajnejši od zaslonov. In voditi z zgledom.

Se spomnite jingla Radia Študent: Kateri gumb pa pritisnem? Tisti, na katerem piše OFF.

naslovna fotografija Photo by Ananass from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.

Previous
Previous

Priden, srečen in uspešen otrok

Next
Next

3 osnovna stanja otroka: premalo, OK, preveč