3 osnovna stanja otroka: premalo, OK, preveč

Ko smo starši povezani s sabo in z otrokom, je vse ok. Ko nismo, nam opazovanje lahko pomaga. Ko se srečujemo z neželenim vedenjem, je pomembno, da poznam osnove delovanja človeškega telesa. Zakaj?

Ker se najprej spremeni fiziologija, nato vedenje. Dogajanje v telesu vpliva na počutje, na vedenje, na sposobnost interakcije z drugimi.

Z vidika fiziologije poznamo 3 osnovna stanja človeka: smo OK oz. zmerno aktivirani, preveč ali premalo. Skozi to prizmo lahko opazujemo otroka – njegove oči, obraz, glas, telo, količino in ritem gibanja.

Naš sistem neprestano ocenjuje, kako varno se počutimo. Na to se odziva avtonomno živčevje, ki vpliva na celotno telo in tudi na vedenje. Njegova 2 glavna dela sta simpatično in parasimpatično živčevje.

Simpatično živčevje (stopalka za plin) nas pripravi na boj ali beg, poviša telesno in čustveno aktivacijo.

Parasimpatično živčevje nas umiri, pospešuje prebavo, regeneracijo (zavora). Ko se parasimpatično živčevje preveč aktivira, je to tako, kot bi v avtu potegnili ročno zavoro.

Dobro uravnavano avtonomno živčevje nam omogoča, da se aktiviramo, ko je to potrebno in se spet umirimo, ko aktivacija ni več potrebna. Neprestano sta aktivna oba sistema, ko sta dobro uravnavana, smo v OK stanju, v zelenem območju oz. zlahka prehajamo med različnimi stanji.

Otrok se zna sam aktivirati, pogosto se ne zmore sam umiriti. Ko je za njega vsega preveč, potegne ročno zavoro, a je ne zmore sam sprostiti.

Vrh uravnavanja avtonomnega živčevja je prefrontalni korteks, del možganov, ki pri otrocih še ni dokončno razvit. Zato otrok potrebuje koregulacijo (souravnavanje), da se vrne nazaj v OK stanje.

Boljše kot starši svojega otroka opazujemo, ga poznamo, ga čutimo, prej bomo zaznali odstopanja in se mu bomo lažje pomagali vrniti v OK stanje. Enako velja za nas same - bolj kot se zavedamo, v kakšnem stanju smo, bolje se lahko uravnavamo.

Namen ni, da otrok ne prehaja iz enega v drugo stanje, namen je, da mu pomagamo pri prehodu med stanji, ko sam tega ne zmore. Cilj tega je, da se preko nešteto izkušenj nauči, kako sam lahko prehaja med temi stanji.

Oštevanje, sramotenje, ustrahovanje, kaznovanje tega ne omogočajo. Morda te metode spremenijo otrokovo vedenje, fiziologije otrokovega telesa pa ne uravnajo.

Zeleno območje

V zelenem območju se otrok počuti varno in je OK, dobro razpoložen, sodelujoč, se igra, raziskuje, si želi interakcije. Zdi se mi, da starši to stanje pogosto spregledamo oz. mu ne damo dovolj pomena. V tem območju najlažje sprejme nove izkušnje. To je primeren čas za pripravo na npr. obisk zdravnika skozi igro.

`Photo by Studio Romantic from Adobe Stock`

Oči so bistre, iskrive, brez težav vzpostavi očesni stik. Je nasmejan ali s sproščenim obrazom. Dihanje je ritmično, umirjeno. Otrokov glas je zveneč, z raznolikim tonom. Telesna drža je sproščena, brez nepotrebnega stiskanja in napenjanja mišic. Gibanje je gladko in koordinirano. Dojenček premika ude proti središču telesa.

Čeprav je to območje, ko nam otrok da mir, ker se večkrat sam igra, je dobro, da si vzamemo čas in se z njim družimo, ko je ok in nas ne potrebuje za regulacijo. To je idealen čas, da otroka vidimo, kako je izpolnjen s sabo, čas, ko se lahko z otrokom še bolj povežemo.

Tudi ko je otrok OK, mu lahko pomagamo to stanje opaziti in ubesediti: Zdi se mi, da se imaš fajn. Starejši malček bo v tem stanju na vprašanje: Kako si?, preprosto odgovoril: V redu.

Naša družba je nekako usmerjena v to, da bi otrok moral biti srečen, super navdušen. Ko je zgolj OK, ga včasih starši skušamo bolj aktivirati, da bi bil bolj srečen, bolj navdušen. Zakaj? A OK in v redu ni dovolj?

Temu območju lahko rečemo tudi okno tolerance. Otrok ima nadzor nad svojimi čustvi in svojim vedenjem.

Na robu okna tolerance bo otrok npr. že občutil frustracijo, ker ne zmore obuti čevlja. Morda bo jamral, cvilil, vendar ne bo še znorel ali obupal. Ali pa bo zelo veselo skakal naokrog in kljub temu uspel opaziti ovire na tleh.

V oknu tolerance občuti različna čustva in jih zmore sam nadzorovati, ne da bi se izrazila v obliki neželenega vedenja. Enako velja za nas. Ko smo v zelenem območju, smo prisotni tukaj in zdaj, potrpežljivi, se zavedamo svojih čustev in jih uspemo nadzorovati.

Naša naloga – da otroka vrnemo v zeleno območje, ko ga zapusti. In da počasi večamo njegovo okno tolerance na dolgi rok. Kako? Tako da prenesemo njegova čustva, ga ne rešujemo pred njegovimi čustvi in ga preko koregulacije učimo samoregulacije.

Enostavno? Niti ne, ko v enačbo dodamo neprespane noči, hitenje, službo, otroka, partnerja, gospodinjstvo, … Kaj najhitreje zmanjša okno tolerance – utrujenost!

Ideja: opazuj sebe, koliko časa preživiš v OK stanju, ko umirjeno dihaš, misli ne hitijo, hkrati pa nimaš megle v glavi. Koliko časa otrok preživi v zelenem območju? Ga hitro zapusti? Se težko vrne vanj? Kaj ga najpogosteje vrže iz tira?

Rdeče območje

V rdečem območju gre za odziv boj ali beg. Otrok je razburjen, glasen in se hitro premika. Starši smo v rdečem območju, ko se nam strga, nam poči film, nas vrže na obrate. Takrat večkrat naredimo nekaj, kar kasneje obžalujemo. Otroku se dogaja enako. V rdečem območju otrok nima nadzora nad svojimi čustvi in vedenjem.

Odziv boj ali beg se aktivira, ko se počutimo ogrožene in imamo občutek, da lahko nekaj naredimo.

Želim izpostaviti, da gre pri tem za zelo subjektivno doživljanje. Otrok se lahko počuti ogroženo zaradi dogodkov, ki se nam zdijo nepomembni ali jih sploh ne opazimo.

Photo by Prostock-studio from Adobe Stock

Telo mobilizira več energije, močno se aktivira simpatično živčevje, kri v telesu se prerazporedi iz prebavil v velike mišice, srce močneje in hitreje bije. Pripravljeni smo na beg pred nevarnostjo ali na bolj proti njej.

Znaki rdečega območja

potreba po gibanju– hitri, nepredvidljivi impulzivni gibi

beži, odriva, brca, tepe, grize, ...

telo je napeto, hrbet usločen, dlani stisnjene v pesti ali z močno razširjenimi prsti

otrok kriči, vpije, joka

oči so močno odprte ali priprte

pogled je inteziven in direkten ali begajoč po okolici (išče nevarnost)
obraz je namrščen, čeljust napeta
plitko in neredno dihanje, povišan srčni utrip

Pri otroku to izgleda kot grozno vedenje, vendar je to poskus njegovega telesa, da ga zaščiti pred nevarnostjo. Otrok tega ne dela namenoma, gre za instinktivno vedenje.

Priporočljivo je, da otroku dovolimo, da to mobilizirano energijo da ven iz telesa - torej mu pustimo, da nori oz. ga usmerjamo v ok načine norenja - npr. cepetanje namesto brcanja.

V tem stanju ni sposoben slišati in sprejeti razlage, saj ne zmore vključiti razuma. Ko otrok nori, je smiselno, da se odrasel ustavi.

Otrok potrebuje podporo, sočutje izraženo preko telesne govorice in z malo besedami. Poizkusi: približaj se otroku, počepni (če mogoče pod nivo otrokovih oči), sprosti ramena, odpri roke, umiri glas, sprosti obraz, počasi in popolnoma izdihni.

Seveda poskrbimo za varnost otroka, sebe, drugih, ko je to potrebno. Če otrok tepe, meče stvari, ga primemo. Je pa velika razlika, s kakšno energijo to naredimo - pomagam ti, ker ne obvladaš svojega telesa vs. kaj si ti nor, kaj je s tabo narobe?!

Tradicionalna vzgoja ima tukaj 2 pogosta neučinkovita pristopa, oba otroku ne pomagata uravnati avtonomnega živčevja in ga vrniti v zeleno območje.

Prvi je v smislu: pusti ga pri miru, ignoriraj, se bo naučil, da na takšen način ne bo nič dosegel. Hmmm?! Kaj na ta način doseže odrasel? Da je otrok v stiski sam. Ko se ne more obvladati in najbolj potrebuje odločno vodstvo, je prepuščen samemu sebi.

Drugi način je v stilu klin se s klinom zbija. Otrok nori, odrasel pa še bolj. Na neki točki se otrok morda neha noreti. Odrasel pa ponosen, ker ga je končno ukrotil. Ne, otrok se ni pomiril, zbit je v modro območje.

Ideja: Opazuj sebe in otroka na prehodu iz zelenega v rdeče območje. kaj tebe pahne čez rob? Kaj otroka? Opaziš kakšen opozorilen znak? Se lahko naslednjič vsaj malo pomiriš? Morda otroka pomiriš, preden totalno pade ven?

Modro območje

Ko je za nas nekaj preveč neugodno, preveč strašno, nevarno, ne vidimo več možne rešitve, se več ne borimo in niti ne bežimo. Takrat potegnemo ročno zavoro, začnemo varčevati z energijo v upanju, da preživimo ali da bo umiranje čim manj boleče. Počutimo se odtujene, brez energije, z meglo v glavi.

V modrem območju je otrok zaprt vase, pogled je odsoten, ne želi komunicirati in se ne igra.

Nekateri otroci so nagnjeni k temu, da gredo v modro območje. Ti otroci majo večje tveganje, da njihove stiske sploh ne opazimo, saj je otrok v modrem območju pravzaprav neopazen.

Nekatere otroke v modro območje pahnemo mi, ko jih v rdečem območju ne pomirimo, ampak jih nadvladamo. Na primer, ko otrok nori, mi pa ga močno naderemo, mu grozimo, ga sramotimo, kaznujemo, osamimo. Mislimo si: A zdaj pa lahko daš mir, mulc! Otrok da mir, vendar je daleč od tega, da bi bil sproščen in umirjen.

Znaki modrega območja:

pogled je prazen, gleda navzdol, otrok se izmika očesnemu kontaktu

obraz je brezizrazen, usta obrnjena navzdol

glas je medel, nerazgiban
telo je sključeno, mišični tonus je slab ali močno napeto, otrplo telo
je pri miru ali se počasi premika, tava

Otrok potrebuje našo pomoč in podporo, da se ponovno počuti varno in se lahko umiri in poveže. Pristop je enak kot pri rdečem območju - počepni, umiri glas in sprosti obraz.

A opazite otroka, ko je v modrem območju? Mu pomagate nazaj v zeleno območje?

Otrok podobno izgleda, ko se odklopi, ker želi počitek. Takrat morda nekje leži, s igra s svojimi laski, binglja z nogico, si kaj mrmra, skorajda izgleda, kot bi meditiral. Kje je razlika? Ko otrok počiva, v to stanje pride z uporabo zavore in ne ročne zavore. Ko si spočije, sam pride ven iz tega stanja, išče stik z nami, je radoveden in igriv.

V bistvu bi bilo dobro, da otroku tekom dneva večkrat pomagamo v to budno, zelo sproščeno stanje. Ali pa vsaj pred spanjem. Spet – velja tudi za nas, ne le za otroka.

Name se je obrnila mama, ki ji je bilo večkrat rečeno, da je popustljiva. Predstavim en njen primer: Leto pa pol staremu otroku ni dovolila pojesti še enega sladoleda. Nato je otroku stala ob strani, ko je predeloval svojo frustracijo.

Sprejemanje otrokovih čustev ni popustljivost. Občutenje in izražanje čustev je otrokova pravica. To, da je starš ob njemu, ni popustljivost. Je spoštovanje, je starševa naloga.

Popustljivost je: Joj, ljubček ubogi, ne se jeziti in jokati, takoj dobiš še en sladoled.

Tudi sama sem že slišala komentarje v smislu, da je moj pristop mehek in da so oni imeli bolj trdo vzgojo. Niso se smeli jeziti, se postaviti zase, jokati. Učinkovit pristop? Ja. Če želimo narod hlapcev s slabim zdravstvenim stanjem, je ta pristop učinkovit.

Od malčkov ne pričakujemo, da bodo znali sami temeljito umiti zobe ali si zavezati čevlje. Od njih pa pričakujemo, da bodo znali obvladati svoj čustva. Kako, če nimajo razvitih možganov?

Kako, če velikokrat niti nimajo zgleda, kaj šele nešteto potrebnih izkušenj, ko jim nekdo stoji ob strani in jim pomaga, da se pomirijo?

Viri:

Beyond Behaviors: Using Brain Science and Compassion to Understand and Solve Children's Behavioral Challenges (Mona Delahooke, 2019)
Brain-Body Parenting: How to Stop Managing Behavior and Start Raising Joyful, Resilient Kids (Mona Delahooke, 2019)
The Yes Brain: How to Cultivate Courage, Curiosity, and Resilience in Your Child (Daniel J. Siegel, Tina Payne Bryson, 2019)
Self-Reg: How to Help Your Child (and You) Break the Stress Cycle and Successfully Engage with Life (Dr. Stuart Shanker, 2017)

naslovna fotografija Photo by Pixel-Shot from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.