Včasih prvi korak ni, da manjkrat izgubimo živce

Pogosta želja oz. namen staršev je, da bi manjkrat izgubili živce, da ne bi več kričali na otroke, ne bi grozili, sramotili in ustrahovali.

Poslušamo predavanje, preberemo knjigo, iščemo ideje na IG. 'Aha, zdaj pa razumem, sedaj bo drugače, mam to. Zdaj pa res moram in zmorem drugače,' si reče starš.

Dokler spet ne pride tisti dan po neprespani noči, ko gre že od jutra vse narobe. Ali pa se je dan dobro začel, ampak popoldan pa, ... da sploh ne govorim.

Veste, kaj je pogost vzrok stresa?

Razkorak med našimi trenutnimi sposobnostmi in pričakovanji, ki jih imamo do sebe. Se pravi, ko si starš na poti spremembe postavi (pre)visoka pričakovanja v smislu: 'Nikoli več ne želim znoreti na otroka', si dodatno ustvarja stres.

Potem mu ravno ta stres, ki si ga je ustvaril sam, še dodatno otežuje spremembo na boljše.

Ker se ne zmoremo spremeniti z danes na jutri, seveda spet znorimo. Temu sledi razočaranje. slaba vest, krivda, ... Kup neprijetnih občutkov, zaradi katerih morda še naprej vztrajamo v slabi volji.

Hkrati tako izgubljamo motivacijo, ker se nam zdi, da ne glede na to, kako se trudimo, ne dosežemo svojega cilja.

Svojim strankam pogosto predlagam, naj poizkusijo začeti spremembo v obratni smeri - od zadaj naprej. Torej, da dihalne tehnike in druge načine umirjanja uporabijo za to, da se hitreje pomirijo, hitreje prevzamejo odgovornost za svoje neželeno, neprimerno vedenje in ponovno vzpostavijo prijetno vzdušje v družini.

Sprememba ni enkratna odločitev, je dolgotrajni proces, sestavljen iz majhnih korakov. Včasih prvi korak ni, da manjkrat izgubimo živce, ampak da se hitreje pomirimo.

Naslovna fotografija: Photo by astrosystem on Adobe Stock