Mama je ena sama in ni dobro, da je sama. Enako velja za očeta.

Družina – mama, oče, doječek. Vedno več se govori o tem, kaj otrok potrebuje za svoj razvoj, da ne išče pozornosti kar tako, malo za hec, ampak pozornost potrebuje. Oziroma boljše rečeno, potrebuje bližino, povezanost, saj mu povezanost z odraslimi predstavlja varnost. Govori se o tem, kako pomembno je dojenje na pobudo otroka, veliko stika koža na kožo, odzivnost na otrokov jok.

Koga ima dojenček na voljo? Mamo. Oče je v službi, babice in dedki tudi ali pa na drugi strani mesta, dežele. Koga ima na voljo mama?

Včasih imam občutek, da nas prepričujejo, da zmoremo vse same  - negovati sebe in otroka. Saj veste, self-care. Vzemi si čas zase. Poskrbi za sebe. Če nisi ok, si sama kriva, ker si ne vzameš časa in se spraviš v red. Ali pa si kriva, ker svojih potreb nisi dovolj jasno izrazila in te partner ne razume, torej te ne more podpreti, ker ne ve, kako.

Žalostno je, da so to družbena vsiljevanja. Jezi me, da se najdejo moški, ki svoji ženi rečejo: Kaj pa je to, vsak dan skuhati kosilo za 4 ljudi?  In to rečejo po tem, ko mu ona pove, da ji je naporno hoditi v službo, biti popoldne sama z obema otrokoma, misliti na to, kaj je potrebno kupiti v trgovini in skuhati sveže kosilo.

Jezi me, da so nekateri moški še vedno prepričani, da če je ženska materialno dovolj preskrbljena, zmore in mora sama skrbeti za dom in otroke, brez njegove čustvene podpore. Ker je vendarle ženska, materinstvo je njena naravna funkcija.

Naravnost grozno pa je, ko ženska vse to pričakuje sama od sebe. Ko ženska pričakuje, da zmore biti popolna mama (in še veliko drugega hkrati). Včasih sebe prepoznam v tem, včasih kolegico, včasih neznanko, ki je objavila zapis na družbenih omrežjih. Veliko nas je, ki od sebe vsaj občasno pričakujemo nemogoče.

Kot prvo, nič v življenju ne more biti popolno v smislu dovršenosti. Življenje je gibanje, sprememba, prilagajanje in kot tako ne more biti dovršeno. Ko je življenje dovršeno, smo mrtvi. Lahko smo popolni v smislu, da obsegamo nekaj v celoti, v to celoto spadajo tudi naše pomanjkljivosti, omejitve.

Kot drugo, izjave kot so: ni ti treba biti popolna mama, otrok ne potrebuje popolne mame, nekako še vedno puščajo možnost tega, da je pravzaprav mogoče biti popolna mama.

Kot popolno mamo si potem ženske napačno predstavljamo, da smo same zmožne otroku nuditi vse, kot to na primer uspeva šimpanzem, kjer samica neprestano nosi mladiča na sebi, dokler ne odraste in sam poskrbi zase. Vendar človeška skupnost deluje drugače kot šimpanzja.

Za človeško vrsto je značilna skupna skrb za otroke (cooperative breeding). Cela vas, vsi negujejo otroka. Sodobna mama si zna na svoja ramena naložiti tudi to pričakovanje – da bi morala svojemu otroku nuditi to, kar je včasih nudila cela vas.

Ne gre. Ne moreš biti popolna mama, ki nadomesti celo vas. Ne. Ni mogoče.

Sedaj mame sodelujemo s sodobnimi očeti, ki se aktivno vključujejo v nego otroka in nas čustveno podprejo. Zato se sedaj ne smemo pritoževati, oba skupaj bi res že lahko zmogla. Potem se ženska počuti slabo, ker podpora partnerja ni dovolj. In partner se počuti slabo, ker kljub temu, da dela vse, kar zmore, ni dovolj.

Nikoli ni bilo mišljeno, da za otroka skrbita le dva odrasla, ki hkrati skrbita še drug za drugega.

Za nameček pa še kdo pripomne, da otroci v nekaterih predelih sveta sploh ne jokajo in so presenetljivo mirni. Tukaj, med slabimi starši razvitega sveta, pa se otroci derejo, kričijo, vreščijo in se mečejo po tleh. Ker jih mame ne dojijo neprestano, ker jih odložijo v voziček, ker jih razvajajo…, ker …

Predstavljajte si, da morate skupaj s partnerjem prvič postaviti šotor, tisti ta star, iz platna. Po možnosti še nikoli nista videla, kako se tak šotor postavlja, nikoli tega nista poizkusila, le teoretično in delno so vama to predstavili. Povedo vam tudi, da lahko prosita za pomoč družino, prijatelje ali pomoč najameta. Koliko lažje bi bilo, če bi od samega začetka vedela, da ni mišljeno, da ta šotor postavita sama, ampak bo pri tem sodelovala cela vas?

Človek je 90 odstotkov svoje zgodovine živel v plemenskih skupnosti. Odkar ne živimo več tako, je glede na zgodovino človeštva preteklo malo časa. Od takrat se naš organizem ni prilagodil na spremembe v okolju, evolucija poteka predvsem na nivoju kulture. Kultura je postala človeku škodljiva.

Sedaj živimo v nuklearnih družinah, velikokrat brez prave skupnosti. Ta zapis ni namenjen poveličevanju načina življenja skupnosti lovcev in nabiralcev ali širjenju ideje, da dajmo spet tako živeti. Namenjen je opisu tega, kaj pomeni skupna skrb za otroka, sodelovanje vasi. Je predstavitev tega, kakšna je cena našega udobja in zasebnosti. In ilustracija tega, kako nerealna pričakovanja imamo starši, ko si mislimo, da smo za optimalen razvoj otroka lahko dovolj le 2 odrasla človeka.

Že v osnovi je način življenja lovcev in nabiralcev povsem drugačen od našega. Živijo v preprostih bivališči, v toplih krajih. Mama je na pol gola, otrok ima neprestano dostop do dojke. Otroka se skoraj nič ne oblači, hitro je zunaj, kjer se lahko igra na tleh, umazan, nasmejan. Ni mu treba v vrtec, ostane z mamo. Tem otrokom, ki 'ne jokajo' na igrišče  ali v naravo ni potrebno mimo nevarnih blokovskih ograj, na katere ne smejo plezati, ni jim treba čakati na dvigalo ali ne skakati po stopnicah, da ne motijo sosedov.

Otrok v plemenski skupnosti pogleda naokrog in vidi znane obraze. Koga vidi otrok v malo večjem mestu? Veliko več neznanih kot znanih obrazov. Za vsakega posebej ne ve, ali je ta človek ok, zaupanja vreden.

Otroci v teh plemenih so pogosto dojeni, nošeni, pestvani, dotikani ali pa vsaj v bližni znanih drugih. Za otroke pogosto skrbijo drugi, ki niso mama, predvsem očetje in babice. Če imamo omejen fokus le na nego, ki jo nudijo očetje in babice, pa spregledamo dejstvo, da skoraj vsi nudijo več nege otroku kot v našem prostoru. Tete, strici, sosedje, pa tudi starejši otroci, ki se z mlajšimi igrajo, se jim muzajo, jih zabavajo, jih pestujejo.

Odrasli se hitro odzovejo na otroško stokanje in jok. Čeprav je mama primarni skrbnik, na otroški jok pogosto odgovorijo drugi. Mama skoraj nikoli ni sama z jokajočim otrokom. Še posebej, če otrok joka dalj časa, pride kdo na pomoč.

Mama je tista, ki otroka največ nosi, vendar je otrok že kot dojenček kljub temu 20-30 odstotkov časa v naročju pri kom drugem. Za vsakega otroka dnevno skrbi 8-24 različnih ljudi. Gosto socialno okolje, ki nudi široko alternativo stimulacije za mamo in otroka, poveča možnost, da mama sprejme in zadovolji potrebo otroka. Ker v takem okolju zmore.

Starejši otrok, cca 3 letnik, se pridruži skupini različno starih otrok in se z njimi igra. Med otroki je več socialne in manj vzporedne igre, saj se starejši igrajo z mlajšimi. Ko otrok potrebuje, da ga nekdo opazi, vidi, prizna, ima na voljo več starejših oseb – tako otrok kot odraslih. Koga ima na voljo pri nas? Vzgojiteljici, ki sta zadolženi za skupino 24 otrok, starše, ki so vsaj pol dneva odsotni in si jih popoldan deli s sorojenci.

Življenje v skupnosti nudi podporo tudi moškim, ne le ženskam in otrokom. Moški ima na voljo poznane starejše in mlajše moške, s katerimi skupaj preživlja čas, dele, sodeluje, so njegova podpora, zgled.

Zame so najbližje življenju v skupnosti družinski pikniki, ko na koncu dneva s partnerjem ugotoviva, kako malo pozornosti je tekom dneva otrok potreboval od naju. Mogoče me na takšen način življenja malo spominja vzdušje na igrišču, na katerega gremo pogosto in se otroci in starši med seboj bolje poznamo. Je pa res, da tam manjka del skupnosti – ljudje, ki trenutno ne skrbijo za svoje otroke in starejši otroci, ki na igrišče več ne zahajajo. Res mi pogosto manjka kakšen par rok, ko gresta otroka vsak na svoj konec. Velikokrat ta par rok posodi kakšen starš.

Starši se v našem okolju seveda imamo pomoč in podporo, babice, dedki, tete, strici, vzgojiteljice, varuške, prijatelji… vendar ta pomoč ni vedno na dosegu roke. Ne znamo več sobivati. Navajeni smo, da se zapremo med svoje štiri stene. Morda smo tako utrujeni, da nam druženje sploh ne paše, čeprav bi ravno takrat najbolj potrebovali podporo. 

Podpora, ki jo potrebuje ena družina je lahko povsem drugačna od podpore, ki jo potrebuje druga. Morda enim bolj pride prav, da nekdo neguje otroka, drugim pomoč pri gospodinjskih opravilih, tretji potrebujejo predvsem psihično podporo ali pa kar vse skupaj. Podpora je lahko mama, lahko tast, morda prijateljica, čistilka, dostavljalec hrane, terapevtka, …

Nekaterim je težko prositi za pomoč, drugi pričakujejo, da bo pomoč ponujena. Tretjim je ponujena, jo potrebujejo in je vseeno ne sprejmejo. Nekateri za njo prosijo in je ne dobijo. In najbrž je kdo, ki nima koga prositi za pomoč. In nekateri imajo sodelovanje, podporo skupnosti. Tako bi moralo biti. Kakorkoli obrnemo, ni naravno, da je mama sama. In le sodelovanje partnerja ni dovolj.

Pa vedno znova in znova slišim ženske, ki mislijo, da bi morale vse same. Celo brez partnerja. Da je to, da ne zmorejo vsega same, odraz šibkosti. Ne, to ni šibkost. To je kršenje naravnega reda, nerealna pričakovanja.

Zdi se mi, da se sedaj že veliko poudarja, kako mame potrebujemo podporo, pomoč. Predvsem mame se vključujemo v podporne skupine, tečaje, učimo se o razvoju otroka. Kaj se dogaja z očeti otrok? Kdo poskrbi za očeta, ki skrbi za mamo in otroke? Podpore, pomoči in sodelovanja v resnici ne potrebujemo le mame. Potrebujemo jo vsi.

Ko se nudenje pomoči usmerja predvsem na mame, to lahko ustvari novo vrzel v družini. Mama se izobražuje, skrbi za svoj osebni razvoj, preseganje družinskih vzorcev. Kaj se zgodi, če se temu ne priključi tudi njen partner, oče otrok? V zakonu začne škripati, morda kasneje celo razpade. Zato menim, da bi bilo dobro govoriti o podpori družinam, ne le mamam.

Vir antropoloških opazovanj skupne skrbi za otroka: Hunter - Gatherer Childhoods: Evolutionary, Developmental & Cultural Perspectives (Edited by Barry S. Hewlett and Michael E. Lamb)

naslovna fotografija Photo by Daniel Jędzura from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.