Otroci naj cepetajo, boksajo blazine in lomijo palice, ko so jezni. Je to dovolj?

Jeza, zdrava agresija, energija, ki se dvigne, ko sem moramo postaviti zase, se braniti, nekaj narediti, da bi zadovoljili svoje potrebe. V našem okolju ima jeza pogosto negativno konotacijo, ker se jo enači z besom, destruktivno agresijo, uničevanjem, nasiljem.

Počasi prihaja v našo zavest, da so vsa čustva ok, da je treba otroku dopustiti, da izraža svojo jezo in ga usmerjati, da to počne na neškodljiv način, torej s cepetanjem, stiskanjem pesti, boksanjem blazine, kričanjem v blazino, lomljenjem vej, mečkanjem papirja, ..

Se strinjam, da je potrebno to energijo spustiti iz telesa. Če ne gre ven, ostane noter. Če ne mečka papirja, nam stiska želodec, če ne lomi vej, nam gre na jetra, … Tudi raziskave podpirajo to – ko posameznik izrazi frustracijo, se znižajo stresni hormoni. Paše.

Kaj večina odraslih počne s svojo jezo? Nekateri se svoje jeze ustrašijo takoj, ko jo začutijo. Zamrznejo. Ne čutijo več nič.  Drugi jo omilijo z nasmeškom. Nekateri jo stresajo na šibkejše. Spet tretji začnejo jokati. Nekateri cepetajo (beri veliko tečejo, da se jim ne utrga), drugi kličejo prijateljico in pol ure govorijo čez sodelavko ali šefa.

Spet, sem za izražanje frustracije, jeze. Mislim pa, da to ni dovolj. Imamo gmoto energije, ki se je dvignila, da bi nekaj spremenili, se soočili s partnerjem, sodelavko, šefom, jasno postavili mejo, ne pa da bi zbežali in cepetali.

Jaz želim, da se moja otroka naučita to energijo uporabiti. Da znata pokončno stati in z jasnim, odločnim glasom, brez kričanja, brez cepetanja, reči: »Ne. Nočem tega. Hočem to.«

Tega se ne bosta naučila, če ju vedno usmerjam v cepetanje in podobne načine razmetavanja z energijo.

Kako ju tega učim? Najprej z zgledom – ko mi uspe, da občutim jezo, hkrati pa obdržim nadzor nad svojimi dejanji. Na primer ko se pripravim, preden jasno postavim mejo. Trenutek zame, čutim noge trdno na tleh, se vzravnam, globok vdih, povem, kar sem si zamislila.  To ni vedno tako enostavno, kot se sliši, saj se tudi jaz učim, kako jezo uporabljati.

Kot drugo, otroci so impulzivni. Ko so v stresni situaciji, reagirajo po principu boj ali beg. Starejši je nagnjen k borbi, hitro udari, odrine. Mlajša pa je nagnjena k begu, večkrat reagira z jokom. Ne ena ne druga reakcija nista ok, ko je smiselno, da bi se postavila zase.

Dobra situacija za učenje je, ko kdo ne spoštuje telesnih mej in rine v otroka. Takrat najprej povem, naj otroka pustijo pri miru, ker mu ne paše, hkrati pa otroka spodbudim, da to sam pove. Reci: »Ne.«

Ne na bogaboječ način, z glavo nagnjeno v eno stran in milim glasom: »Prosim, ne početi tega, ker mi ne paše.« Ampak na odločen, asertiven način: »Ne. Ne paše mi.« Ponos, moč, ki jo občuti otrok, ko mu uspe to jezo, energijo usmeriti v glas, telesno držo, pogled. Uau!

Težja možnost je usmerjanje med bolj kompleksnimi situacijami. Za kaj takega, moram biti zelo spočita. Na primer, mlajša se približuje skulpturi iz kock, ki jo postavlja starejši. On že postane oprezen, svojo skulpturo hoče zaščititi. Najprej moram zadržati mlajšo, da ne pride preblizu, sicer jo lahko njen impulziven starejši brat, ki pazi na svojo skulpturo, odrine.

Hkrati pa starejšemu povem, kaj sem opazila: »Zdi se mi, da se bojiš, da bi ti podrla, kar si zgradil. Ne skrbi, zdaj jo jaz držim, ne bom ji dovolila, da ti kaj podre.«

»Kaj bi lahko naredil? Ji lahko poveš, da ne dovoliš? Kako bi ji to pokazal?« Lahko ga spodbudim, da vstane, se postavi pred svojo skulpturo in brez kričanja reče: »Ne dovolim.« Vedno večkrat to naredi sam, brez mojega posredovanja. Takrat opazim v smislu: »Nisi je udaril, povedal in pokazal si ji. To je bilo dovolj. Upoštevala te je.«

Uporabne so tudi situacije, ko otrok že malo cmeri ali pa kriči, vendar je vse skupaj še nekako pod nadzorom. Takrat spodbujam, da svojo potrebo, željo izrazi z jasnim glasom: »Aha, rad bi pil. Povej mi normaln, tako:« in jasno rečem,: »Hočem vodo.« Ni važno, a jaz potem njegovi zahtevi ugodim. Meni je pomembno, da jo otrok zna nadzorovano izraziti.

Otroško odločnost večkrat dojemamo kot nesramnost ali prevzetnost. Recimo, ko otrok reče odločno reče: »Hočem pit, daj mi vodo.« Nekateri odrasli grejo direktno v obrambno pozicijo – kako govoriš z mano, ne bom ti jaz nosil vsega k riti, saj nisi invalid, a misliš, da si princeska, … Povsem dovolj je, da se otroku odgovori z enako odločnim glasom: »Ja, žejen si. Tam je kozarec, lahko si natočiš vodo.«

V družbi se veliko govori o izražanju jeze. Napredek v primerjavi s tem, da je bila dolgo (vsaj za ženske) prepovedana. Dokler ne bomo izražanja spremenili v uporabo, se ne bo kaj dosti spremenilo.

Naslovna fotografija Photo by MIA Studio on Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.