Kratek stavek velika razlika: Potrebujem 5 minut.

Ta stavek je za našo družinsko dinamiko naredil ogromno. Ko sem sebe začela opazovati in se boljše razumeti, sem lahko začela požare preprečevati namesto gasiti.

Naučila sem se opaziti, kdaj mi postaja vsega preveč in partnerju ter otrokoma reči: Potrebujem 5 minut. Teh 5 minut prepreči marsikateri izbruh z moje strani.

Ker si vzamem odmor, ko ga potrebujem in si dam 100 % pozornost. Včasih 'dežuram', ko si odmor vzame partner. Včasih teh 5 minut potrebuje otrok - tako da mu dam 100 %pozornost.

A veš, kdaj potrebuješ 5 minut?

A si jih vzameš, ko je to mogoče?

Predpogoj da si vzamemo 5 minut odmora je, da sprejmemo svoje omejene zmožnosti. Da vsega ne zmoremo, da smo ljudje, ne roboti. (Pa še roboti morajo napolniti baterije.)

Starši se pogosto razdajamo za otroke in nato od njih pričakujemo neko uvidevnost. Da bo otrok (pa tudi partner) vedel, kaj potrebujemo in nam bo to zagotovil, brez da mi to glasno in jasno povemo.

To je legitimno pričakovanje malega otroka do svojega starša. Ni pa tega pošteno pričakovati kot odrasel človek od otroka ali od partnerja.

Najprej mora vsak pri sebi vedeti, kaj potrebuje, in to jasno in glasno povedati vsem vpletenim.

Bo to mali otrok takoj razumel in zmogel upoštevati? Ne. Se bo pa tega počasi učil.

Za vse je boljše, da starši poznamo svoje zmožnosti, omejitve in potrebe. Če jih še sami ne poznamo in ne spoštujemo, kako to lahko pričakujemo od ostalih?

Ja, vem. Marsikdo med nami potrebuje več kot le 5 minut. Vendar - če si ne vzameš niti 5 minut, a si boš vzel/a več?

Naslovna fotografija: Photo by Ekaterina Pokrovsky on Adobe Stock