Kako prenašati svojega otroka?

Potem ne zdržim več, mi poči film, vse se mi sesuje, znorim, se mi olupi. Še je podobnih izrazov. Starši se sprašujemo, kako ob otrokovih burnih čustvih in neželenih vedenjih ostati mirni.

Zame je mirnost ob otrokovih burnih čustvih velikokrat preveč oddaljen cilj.

Bolj realen cilj za mene je, da se obdržim pod nadzorom. To ne pomeni, da ne občutim jeze, to pomeni, da je ne stresem na otroka. Ne pomeni, da nisem frustrirana, to pomeni, da s to frustracijo zdržim, brez da bi kaj naredila ali se od svojih občutkov odcepila. Ne pomeni, da nisem zelo vesela, to pomeni, da otroka ne ljubčkam in ne stiskam, ko njemu to ne paše.

Da se lahko obdržim pod nadzorom, moram dovolj zgodaj sploh kaj občutiti. O tem sem pisala v prejšnji objavi. Drugi pogoj za to je, da svoje občutke vsaj do neke mere prenesem.

Na primer, otrok se neželeno vede, ker se slabo počuti in ne zdrži s svojimi občutki. Ob tem se jaz počutim kot slab starš in me je sram. Če ne zdržim s svojim občutkom sramu, bom od otroka zahtevala, da se ima on pod kontrolo oz. bom poskušala kontrolirati njega.

V bistvu od njega želim, da obvlada svoje občutke in vedenje, ker jaz ne zdržim svojih občutkov in posledično več ne zmorem kontrolirati svojega vedenja. (Preberi še enkrat.)

Da bi zdržala s temi občutki, se jim moram posvečati, ko sem spočita in imam čas. Takrat se najboljše učim. To ni nujno vedno neka praksa čuječnosti, meditacije, dihalnih vaj, psihoterapija, … življenje z otroki samo po sebi ponuja veliko priložnosti.

To deževno soboto sem se igrala s svojim 4-letnikom. Skupaj sva začela postavljati železniško progo, ko sem videla, da se je zatopil v igro, sem postavljanje prepustila njemu. Zamislil si je, da želi sestaviti krožno pot za vlak.

Opazovala sem, kako nesmiselno sestavlja tire, da na ta način nikakor ne more sestaviti krožne proge. To me je res frustriralo. Najrajši bi ga vrgla iz stanja zatopljenosti in mu začela razlagati, kako naj se tega loti. Pa nisem. In spet in spet.

Tudi zbežala nisem iz situacije – nisem začela buljiti v telefon, nisem odplavala v mislih ali začela pospravljati drugih igrač. Ne, sedela sem tam s tem občutkom frustracije in si govorila: Zdrži še malo. Dihaj.

Po kar dolgem času je bila proga skoraj krožna, le zadnjih dveh delov ni zmogel dati skupaj. Takrat je rekel: Mama, ne gre. Celotno progo sem malo na silo razširila in tudi zadnja 2 dela je spojil sam.

Bila sem ponosna, da je toliko časa vztrajal, ostal zbran. Bila sem ponosna, da sem toliko časa zdržala s svojo frustracijo in vztrajala pri tem, da ga nisem reševala. Hmm, reševala koga? Njega ali sebe?

Ne učimo se prenašati svojega otroka, učimo se prenašati svoje občutke.

Naslovna fotografija Photo by Ulkas from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.