Interocepcija, naš 8. čut

Ljudje hočemo začeti spremembo na vrhu - to je pri spreminjanju vedenja. Tako svojega kot vedenja drugih. Kako ne kričati na otroka? Kako ne pojesti še enega sladoleda? Kako naučiti otroka, naj ne udari?

Spremembo je potrebno začeti ob vznožju gore, pri občutenju in zavedanju sebe.

Poglejmo na primeru dojenčka, ki joka. Kaj narediti, da dojenček neha jokati? Ugotoviti, zakaj joka? Ker se počuti neugodno, nekaj mu manjka. Je žejen, lačen, polulan, pokakan, zaspan?

Pri teh stanjih je jasno, da je nujno potešiti dojenčkove potrebe. Ko so potrebe potešene, neha jokati. Ne odpravljamo joka, odpravljamo vzrok za jok – neugodno počutje.

Kaj pa, ko je dojenček sit, previt in joka, ker ga je strah? Strah je v telesu tako kot žeja. Dojenčka vzamemo v naročje ali ga pustimo, da se 'navadi' in ob strahu več ne joka?

Če otroka ne nahranimo, ostane lačen. Če otroku ne damo občutka varnosti, ostane prestrašen. Ko ga pustimo v tem stanju samega, se vedenje na neki točki spremeni. Dojenček se odcepi od svojih preveč groznih občutkov, obupa in ne joka več. Stres v telesu ostaja visok, saj potreba po varnosti ni bila zadovoljena in je dojenčka še vedno strah.

Dojenček postane malček. Morda ni še čisto zatrt in se jezi, ker potrebuje, da ga vidimo in slišimo. Mu naklonimo pozornost in potešimo njegovo potrebo? Mu pomagamo jezo usmeriti ali jo vsaj izraziti?

Ali mu rečemo, da je grd, ko se jezi? Z vztrajnim prepovedovanjem jeze se vedenje spremeni, en otrok postane pretirano ubogljiv, drugi pa eksploziven.

Nezadovoljena potreba ostane, otrok je ne more sam zadovoljiti. Da bi lahko neugodne občutke prenesel, jih mora potlačiti, se od njih odcepiti.

Sedaj ta malček postane starš. Njegov otroka ga v sekundi 20 spravi na obrate. Gre res tako hitro? Ali je starš že pred tem deloval na visokih obrati in se tega sploh ni zavedal, ker se je že kot otrok naučil, da se je od svojih občutkov najboljše odrezati?

Resničnost marsikaterega odraslega, saj so nas tekom odraščanja sistematično in vztrajno usmerjali stran od občutkov, v njihovo zanikanje, potlačevanje, preseganje. Kaj pa sedaj?

Spustiti se moramo na vznožje gore in povečati zavedanje sebe. Tako lahko naslednjič prej opazimo, da nismo ok in imamo možnost, da naredimo nekaj, da ne znorimo. Opazovati se začnemo, ko smo ok, ne pa, ko smo že iztirjeni.

Na ta način krepimo svoj 8. čut, imenovan interocepcija.

To je čut, ki nam pove, kako se počutimo, daje nam informacije o notranjem stanju našega organizma. Imamo prazen želodec, nam srce hitro bije, imamo mrzle prste, suha usta, napeta ramena?

Interocepcija nam omogoča, da občutimo različne občutke, kot so telesna stanja (žeja, lakota, bolečina, slabost, vzburjenost, …) in čustvena stanja – veselje, jeza, tesnoba, razposajenost, …

Omogoča nam, da zaznamo, da nekaj v telesu ni ok in delujemo tako, da se znova vrnemo v ravnovesje. Dobra in natančna interocepcija je predpogoj za samozavedanje. In seveda za zdravje.

Občutim suha usta in grlo, to pomeni, da sem žejna. Čutim pritisk v glavi, napetost v čeljusti, jezna sem. Lahko ne posvečam pozornosti občutkom, vendar dogajanje v telesu vseeno vpliva na moje vedenje, npr.: zlezem skupaj zaradi dehidracije ali znorim na otroka zaradi nabrane jeze.

Bolje kot občutim signale iz telesa, bolje kot se zavedam, kaj ti signali pomenijo, bolj smiselne odzive lahko izberem. Če ne vem, ali sem žejna ali lačna, bom namesto vode morda izbrala sir. Če ne vem, ali sem lačna ali žalostna, bom morda namesto objema iskala čokolado.

Če bi radi bolje usmerjali svoje vedenje (ne jedli čokolade, ko smo žalostni in ne eksplodirali na otroka), moramo začeti na vznožju gore, pri zaznavanju in razumevanju lastnih občutkov.

Enako velja tudi za otroka. Otrok se slabo vede, ko se slabo počuti. Na nas odraslih je, da ugotovimo, kaj ni ok, kako mu lahko pomagamo, da se vrne v ravnovesje in spet lahko sodeluje.

Kako bomo vedeli, kaj manjka otroku, če ne vemo niti, kaj manjka nam?

Nekateri ljudje slabše zaznavajo občutke iz telesa. Telo sicer nekaj sporoča, vendar te senzacije posameznik zavestno ne zazna in ne more delovati v smeri vzpostavljanja ravnovesja.

Drugi posameznik pa morda zazna zelo veliko, pa ne ve, kaj ti občutki pomenijo, kaj sporočajo, ali so trenutno pomembni. V obeh primerih se človek ne počuti dobro.

Stres občutenje in zavedanje še dodatno spremeni, nekateri po stresom zaznajo še manj informacij iz telesa, drugi postanejo na informacije bolj pozorni in jih npr. občutenje bitja srca spravlja v še večjo stisko.

V obeh primerih pomaga, če krepimo natančnost interocepcije in samozavedanje. Kako? Tako, da večkrat preverimo, kako se počutimo, kje in kaj čutimo, kaj to pomeni in kaj konstruktivnega lahko naredimo, da se vrnemo v ravnovesje.

Čuječnost, stik s sabo, iz glave v telo, meditacija, psihoterapija, ...Sama imam dobre izkušnje z dihalnimi vajami, saj pomagajo vrniti telo v ravnovesje, hkrati pa med izvajanjem opazujem svoje telo.

Začeti moramo v sebi, da bi bili lahko manjkrat iz sebe.

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.