5 vrst empatije

Kaj je empatija? V zadnjem času se veliko govori o tem, da je dobro biti sočuten do sebe in do drugih. Pa pogosto ne vemo točno, kakšen pomen ima empatija.

Empatija ali sočutje je sposobnost, da se vživimo v čustva in izkušnje druge osebe. Empatija je ključna sestavina čustvene inteligence in omogoča boljše medosebne odnose ter sposobnost učinkovitega reševanja konfliktov.

Empatija se lahko izraža na različne načine, od sočutja in razumevanja, do radosti in navdušenja za drugega. Empatija oz. sočutje sta torej široka pojma.

V tem zapisu je predstavljenih 5 vrst empatije: empatična resonanca oz. čustvena nalezljivost, zavzemanje perspektive drugega, empatično razumevanje, empatična radost in empatična skrb. Na koncu se dotaknem še tega, kako izraziti empatijo.

• Empatična resonanca (čustvena nalezljivost)

Gre za pojav, ko občutimo občutke druge osebe. Naša čustva se uglasijo s čustvi druge osebe. Ko na primer vidimo, da je naš otrok žalosten, se lahko naša čustva odzovejo s sočutjem in občutkom žalosti. Seveda se enako dogaja tudi s prijetnimi čustvi, npr. ko vidimo, da je nekdo vesel, se lahko nalezemo njegovega veselja.

Empatična resonanca je ključna za odnose med ljudmi, še posebej med starši in otroki. Ko starši pokažejo empatično resonanco, imajo otroci občutek, da so razumljeni, sprejeti. To je pomembno za razvoj zdrave samopodobe. Naša empatična resonanca se lahko izboljša z redno prakso kakšne oblike čuječnosti ali druge metode za povečanje interocepcije, saj tako izboljšamo zavedanje svojih čustev in občutkov in posledično čustev drugih ljudi.

• Zavzemanje perspektive

To je vrsta empatije, ki nam omogoča, da se vživimo v drugega in si predstavljamo, kakšna je njegova izkušnja. Ta empatija nam pomaga razumeti, kako druga oseba doživlja svet okoli sebe in kako se počuti.

Omogoča nam, da se postavimo v kožo druge osebe in vidimo situacijo skozi njene oči. Če se znamo vživeti v perspektivo druge osebe, lahko bolje razumemo njeno vedenje, motivacijo in odzive na situacije. Kot staršu nam omogoča, da se boljše odzovemo na otrokove potrebe.

• Empatično razumevanje

Gre za to, da si predstavljamo, kakšen pomen ima nekaj za drugo osebo, je sposobnost, da razumemo, kako druga oseba dojema svet okoli sebe, kakšen pomen ima določena situacija ali dejanje zanjo in kakšni občutki spremljajo te izkušnje. Empatično razumevanje nam pomaga, da se osredotočimo na doživljanje druge osebe in razumemo, kaj ji je pomembno.

• Empatična radost

To je vrsta empatije, pri kateri se veselimo uspeha drugega.
Gre za to, da se mi počutimo srečni in veseli, ko se nekomu, ki nam je blizu, zgodi nekaj pozitivnega.

• Empatična skrb (compassion)

Ta empatija je znana tudi kot sočutje. Gre za empatijo, ki presega zgolj razumevanje čustev druge osebe in vključuje tudi željo po pomoči. Pri empatični skrbi čutimo bolečino druge osebe kot svojo lastno, in ker nam je mar za drugo osebo, si prizadevamo zmanjšati njeno stisko. Na kratko: čutim tvojo bolečino in hočem naredtiti nekaj, da zmanjšam tvoje trpljenje.

Lahko bi rekli, da je to tista empatija, ki nas spodbuja k dejanjem. Empatična skrb se lahko kaže na različne načine - od preprostega vprašanja: "Kaj lahko naredim, da ti pomagam?" do dejanskih dejanj, kot so pomoč pri reševanju težave ali pa le poslušanje in nudenje opore v stiski.

Zavedanje, da ima nekdo ob sebi osebo, ki mu stoji ob strani in mu pomaga, da se sooči z izzivi, lahko veliko prispeva k občutku varnosti in dobrega počutja.

V starševstvu je v prvih letih življenja zelo pomembna empatična (čustvena) resonanca.

Dojenčki in malčki se še ne znajo dobro izražati z besedami. Če smo odprti, se lahko z njimi povežemo, uglasimo in začutimo, kaj potrebujejo.

Empatična resonanca med materjo in otrokom je zelo pomembna za otrokov čustveni in socialni razvoj, saj lahko otrok nauči, kako izraziti svoja čustva in kako se odzvati na čustvena stanja drugih ljudi.

Kaj nam preprečuje, da bi se z njimi povezali? Kaj zavira empatično resonanco?Zelo enostavno - naša prekomerna napetost. Nemirna mama težko zazna, kaj otrok potrebuje.

Prekomerni stres zmanjša našo sposobnost, da začutimo drugo osebo, se v njo vživimo in razumemo njeno izkušnjo. Poleg tega tudi neprijetna čustva kot so jeza ali strah, ovirajo našo empatijo, saj lahko ta čustva povzročijo, da postanemo bolj osredotočeni nase in manj na druge.

Čustvena resonanca imenovana tudi limbična resonanca se nanaša na sinhronizacijo čustvenih stanj med dvema osebama, ki so posledica procesov, ki se dogajajo v limbičnem sistemu možganov. Limbična resonanca nanaša na fiziološko povezanost. Dogaja se v limbičnem sistemu možganov in zato na ta proces nimamo zavestnega vpliva.

Zavestno pa moramo ločiti, katera čustva so naša in katerih smo se nalezli od drugih.

Ta povezava, limbična resonanca, deluje tudi v drugo smer. Ne le mama, tudi otrok zaznava, kako se počuti mama (oz. drugi človek) in to vpliva na njegova čustva. Otrok pa seveda ne more zavestno razočiti, da ta čustva prihajajo od mame, saj se niti še ne zaveda, da ni eno z mamo.

To pomeni, da če je mama mirna in srečna, se bo otrok počutil enako, če pa je mama žalostna ali zaskrbljena, se bo tudi otrok odzval na podoben način.

Kaj otrok naredi s temi občutki, ki jih prevzame od mame? Jih izraža kot ve in zna, joka, se dere, se odmika, ... Nemirna mama, nemiren otrok.

Obstaja še druga skrajnost. Mama se zlahka poveže z otrokom, ga začuti, je pa to zanjo preveč. Ne ve, kaj naj z vsemi temi občutki, jih ne razume in se ne zmore zdravo distancirati.

Namesto da bi otroku pomagala, trpi skupaj z njim, ali se zaradi svoje prevelike stiske preveč distancira.

Sama torej iščem torej srednjo pot. Biti toliko umirjena, da se zmorem povezati z otrokom, hkrati toliko stabilna, da njegove stiske ne dojemam kot svoje. Pa še v takšnem stanju moram biti, da sem pripravljena pomagati.

Kaj najbolj vpliva na to? Nivo energije. Prefrontalni korteks, del možganov, ki načrtuje in izvršuje dejanja kot so pomoč otroku, potrebuje za svoje delovanje ogromno energije.

Ko je ni na voljo, jo začne varčevati na račun drugih. Ko smo lačni, 'multitaskamo', hitimo, nas nekaj neprestano moti (naše misli), smo manj pripravljeni pomagati, slabše uravnavamo svoja čustva in se težje uglasimo z otrokom.

Če povzamem – starši moramo dobro negovati sebe, da lahko dobro negujemo otroka. Meni pri tem pomaga razumevanje delovanja človeškega telesa in redno izvajanje dihalnih vaj.

Zdaj ko veste, kaj je empatija oz. sočutje, podam še nekaj strategij, kako jo lahko izkažete svojemu otroku, drugim ljudem in nenazadnje tudi sebi.

1. Poslušanje in opazovanje. Ustavimo se in prisluhnemo. Bodimo prijazni, ljubeči, sprejemajoči, poslušajmo z zanimanjem, hkrati pa se izogibamo pretirani radovednosti. Pri mlajšemu otroku to pogosto pomeni, da poslušamo jok, morda vreščanje. Dajmo otroku vedeti, da smo tu za njega in da nam je mar za njegovo doživljanje. Pri otroku, ki že govori ali pri odraslem, to pomeni, da poslušamo in ne skačemo v besedo.

2. Validacija. Ni potrebno, da osebo povsem razumemo, gre za to, da verjamemo, da ona tako doživlja situacijo. Namesto da zmanjšujemo njegove občutke in čustva, se jim poskušamo izogniti ali jih zanikati, jih raje potrdimo in damo človeku vedeti, da so njegovi občutki legitimni.

   Izogibajmo se floskulam kot so: Saj ni nič hudega. Saj ni tako hudo. Ne pretiravaj. Le pozitivno misli in vse bo vredu. Rajši uporabimo besede kot so: Razumem. Vidim, da ti je težko. To je res zafrknjeno. Ni tako, kot si si predstavljal.

3. Bodimo. Velikokrat se sprašujemo, kaj lahko storimo, da drugemu pomagam, olajšamo stisko. Pogosto odgovor ni v dejanju, je zgolj v tem, da smo polno prisotni ob osebi, morda celo v tišini in brez besed.

Viri:
A Comprehensive Course in Interpersonal Neurobiology (Mindsight Institute, Dan Siegel)
Obnašaj se! (Robert M. Sapolsky)
Interoception The Eight Sensory System (Kelly Mahler)


Naslovna fotografija: Photo by Kindel Media on Pexels