Vprašam prijateljico, svežo mamo: »Nekaj te muči, kaj je?« »Dojenčica joka, tudi ko je sita in previta, odgovori. Po licih se ji ulijejo solze, objamem jo. Točno vem, kako se počuti, pred nekaj meseci sem se ob joku dojenčice večkrat počutila nemočno, kot da nisem dovolj.

Takrat me je tolažila Tjaša v smislu: »Kaj pa je 5 minut joka? Saj je ne pustiš jokati same.«

Besede so me pomirile, globino se doumela šele med objemanjem jokajoče prijateljice. »Kaj si potrebovala od mene, ko si jokala?,« jo vprašam. »Objem.«, odgovori. Zakaj bi zdrav, sit, previt, jokajoč dojenček potreboval kaj drugega kot topel objem starša?

Nerojen plod v maternici, niti diha še ne, neprecenljiv. Novorojenček, diha samostojno, sesa, lula in kaka, neprecenljiv. Koliko smo vredni mi? Koliko smo vredni, ko nič ne počnemo, ampak le obstajamo?

Koliko se lastne vrednosti zavedamo, je posebno vidno, ko otrok izraža močna čustva. Razmišljamo, kaj storiti, kaj reči? V resnici pa je velikokrat (sploh pri dojenčkih in malčkih) dovolj, da preprosto smo. Popolnoma prisotni v trenutku, čuteči, odprti, povezani s sabo in z otrokom, pripravljeni sprejeti vso njegovo stisko. S svojo prisotnostjo ustvarimo varen prostor, znotraj katerega se otrok izrazi. Vse nadaljne tehnike poimenovanja čustev in podobne so brez pristne prisotnosti in povezave z otrokom le še ena tehnika.

Da smo sposobni sprejeti otrokova čustva, se moramo zavedati lastne neprecenljivosti, lastne moči. Duh, ki je neprecenljiv, ker obstaja. Duh, ki lahko v miru sedi sam s sabo. Takrat počnemo zato, ker smo vredni in ne počnemo zato, da bi bili vredni. To je zame zdrav duh.

prvič objavljeno: maj 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌