Uvajanje spremembe – linearna funkcija ali začaran krog?

Ko se odločim nekaj spremeniti, po navadi po tihem upam, da bom spremembo uvajala brez težav, kljub temu da vem, da to tako pač ne gre. Predstavljam si, da bo tokrat napredek enakomeren in konstanten. Takšna lepa, ravna, strma linearna funkcija, ki se bo po možnosti spremenila in se bo celo eksponentno vzpenjala.

Seveda potem temu ni tako. En dan gre dobro, dva dni ne gre in četrti dan gre slab, pa potem spet ok, pa ne in ... Na slabše dneve se potem jezim sama nase - kako sem lahko tako nedisciplinirana, da se vračam na stara pota. Včasih se mi zdi, kot da se vrtim v začaranem krogu.

Da lahko do sebe delujem z več sočutja, sem si ustvarjanje nove navade in uvajanje spremembe začela predstavljati kot spiralo. Spirala ima vedno manjše zavoje. Z določenega zornega kota mogoče zgleda, da se vrtim v krogu, ampak v resnici grem počasi naprej, navzgor. Vsakič ko delujem drugače, sem točno 1 korak naprej. In če potem naslednjič delujem po starem, nisem 1 korak nazaj, sem še vedno en korak naprej od začetne točke.

Tudi otrokov motorični razvoj poteka spiralno - iz velikega kroga, ko je v stiku s podlago celo telo in potem vedno višje z manj stika s podlago do točke, ko so v stiku s podlago le še stopala.

Dojenček najprej leži, dvigne glavo, se obrne, pase kravice, se postavi na vse 4, se dvigne v bočni sed, sedi, se postavlja na noge ob opori, stoji brez opore in potem akcija dalje. To mi je osvetlila Tjaša Kočevar.

Če osnovni človeški razvoj poteka spiralno, potem je že nekaj na tem. Omogoča nam, da postavimo trdne temelje, se prilagajamo, počasi in vztrajno napredujemo, kljub navideznemu nazadovanju. Npr. otrok je na vseh 4 že zelo spreten in suveren, ko pa se začne postavljati na noge, spet deluje nerodno in nesigurno. Človek bi utegnil napačno sklepati, da sploh ni napredoval.

Zakaj pri otroku spoštujem počasen in vztrajen razvoj, opazim majhno spremembo, jo cenim, od sebe pa pričakujem kvantne preskoke?

Kako to, da je otrok, ko zmore nekaj več nad tem navdušen, čeprav ni še suveren v svojem početju, jaz pa takšno stanje dojemam kot neugodno? Otrok potem vsak dan znova in znova vadi enake gibe in išče najboljšo možno rešitev, optimizira sistem skozi poizkuse. Jaz pa kdaj od sebe pričakujem, da če mi je danes nekaj uspelo, bom jutri to že kar obvladala in mi bo nov način delovanja povsem domač. Nemogoče, to je v nasprotju z naravnimi zakonitostmi.

prvič objavljeno: oktober 2020

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌