Ko začnemo otroka učiti o čustvih in občutkih, pogosto začnemo z jezo, strahom, žalostjo, veseljem. Zdi se mi, da na zelo pomemben občutek, pozabimo.

Po mojem je to neko osnovno OK stanje, umirjenost, sproščenost.

Kako naj otrok prepozna, da se je oddaljil od umirjenosti, če ne ve niti, kako se umirjenost občuti?

Iz tega OK stanja gre lahko otrok v globoko sproščenost, kakovostni počitek ali pa se zmerno aktivira in je radoveden, se igra, vstopa v odnos.

Pogosto niti odrasli temu stanju ne posvečamo dosti pozornosti. Vi veste, kdaj ste umirjeni? Kje čutite, da ste umirjeni? Kako veste, da ste OK?

Jaz ponavadi otroka na to spomnem, ko se crklja pri meni. Čutiš, kako si umirjen? Mišice so sproščene, govoriš počasi in ne zelo na glas, dihaš počasi. Kje najbolj čutiš, da ti je prijetno? (Oba otroka pokažeta na zgornji del trebuha).

Razliko med napeto in sproščeno mišico otrok hitro razume. Le povabimo ga, naj stisne pesti. A vidiš - sedaj so mišice napete. Ko nehaš stiskati pesti, so spet sproščene.

Umirjenost in sproščenost za vse sploh niso prijetna izkušnja. Če smo navajeni, da moramo biti neprestano oprezni, potem stanje umirjenosti in sproščenosti dojemamo kot ogrožujoče. Ker če se preveč umirimo ali sprostimo, utegne iti kaj narobe.

Izpostaviti želim še, da ko je otrok preveč ali premalo aktiviran, se v OK stanje ne more spraviti sam. Vsa prigovarjanje: Pomiri se, no, ne bodo pomagala. Deluje le koregulacija - to, da se mi otroku pomagamo pomiriti ali ga spodbuditi.

Kaj pa, ko se glasno in besno zaderemo: Daj že enkrat mir!, ter otroka prebadamo z očmi in otrok obstane? Navidezno je miren, površen opazovalec celo utegne misliti, da je to res. V resnici takrat otrok ni umirjen in sproščen. Je v stanju močne napetosti, zadržuje dih, ne upa se izraziti.

Naslovna fotografija: Photo by MNStudio on Adobe Stock