Tradicionalna slovenska vzgoja. A je podobnost z delovanjem Vlade RS v času koranakrize zgolj naključje? Zapis je bil narejen v času hitrega spreminjanja pravil iz danes na jutri. V času, ko so se odgovorni obnašali neodgovorno (to žal še traja).

1. Veliko pravil, prepovedi.

Nekaj smiselnih, nekaj ne. Nobenega pogajanja. Rigidnost. Delal boš tako, kot jaz rečem. Ampak to nima smisla. Zakaj moram to početi? Ker sem jaz tako rekel.

2. Vzbujanje krivde in strahu

Vidiš, kaj si naredil. Zdaj moramo biti vsi doma zaradi tebe. Če ne boš priden in ne boš ubogal bo prišel bav-bav.

3. Kaznovanje

Tudi ko kršenje pravila ne ogroža namena pravila. Kazen mora biti. In mora biti vzgojna. Da se slučajno ne razvadiš, ne razpaseš, da mi ne zrasteš čez glavo, da ne podivjaš, držati te je treba na kratko.

4. Slabo sodelovanje (nesodelovanje) odgovornih

Namesto iskanja dobrih skupnih rešitev, vsak vztraja pri svojem. Retorika je zaničevalna, slabšalna, ponižujoča, vedno je kriv nekdo drug, odgovoren nihče. Otrok čaka, kdaj bo poskrbljeno za ustrezne pogoje.

5. Neupoštevanje drugih mnenj

Ne sprašuje se za mnenje tistih, ki niso neposredno odgovorni, vendar so vpleteni (strokovnjaki, otroci). Če se jih vpraša po mnenju, le-to ni upoštevano.

6. Podcenjevanje

Kaj se pa ti pritožuješ, saj le ležiš na kavču in gledaš TV.

7. Dvojna merila in ne-vodenje z zgledom

Zakaj ti lahko ješ na kavču, jaz pa ne? Zakaj moram jaz nositi šal, ti ga pa nimaš? Jah, veš, to je tako, hm, slučajno, ne vem, saj nisem. No, se zgodi. Vsak je človek, ampak jaz ne bom kaznovan, ti pa.

8. Primerjanje z drugimi

Poglej sosedovega, on to vedno brez težav naredi. Zakaj moraš ti vedno nekaj jezikati?

9. Neupoštevanje že dogovorjenega

V soboto ne smeš ven, za nedeljo bomo videli. Mogoče, če boš priden. Pa kako, če smo se dogovorili, da me cel konec tedna ne bo? Jah, glej, dogovorili smo se in zdaj sem si premislil. Ne razumeš, ampak enkrat mi boš hvaležen.

Zato ne maram besede vzgoja. Ker je pri nas onesnažena, uničuje duha, ne spodbuja aktivnega sodelovanja, sprejemanja odgovornosti, doprinosa posameznika po svojih močeh, otroke dojema kot manjvredne, nevredne zaupanja.

Čiči, pa čaki, pa mir daj. Glej, da boš priden. Otroci morajo ubogati, slepo spoštovati, tudi ko so sami poniževani.

Tradicionalna slovenska vzgoja se umika, njeni učinki so še prisotni. Vendar je vedno več ljudi, ki niso več vzgojeni, ampak odraslih. Odrasli, ki prevzemajo odgovornost za svoja dejanja, jasno povedo svoje mnenje, odločno delujejo po svoji vesti, brez najstniškega destruktivnega upiranja ustvarjajo boljše pogoje za razvoj vseh nas. Neobremenjeni s tem, da se pri nas itak nič ne da.

Mi smo družba, mi smo kultura, mi smo sistem, mi smo država.

prvič objavljeno: maj 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌