Ta pojav opažam pri sebi in pri mnogih drugih starših. Več znanja kot imamo o otrokovem razvoju in njegovih potrebah, več krivde občutimo, ker jih ne zmoremo zadovoljiti v polni meri.

Še enkrat – 2 odrasla ne zmoreta nadomestiti celotne vasi. Ne gre.

Zanimiv pojem, na katreega sem naletela pri vzpostavljanja medicinskega centra za letalsko osebje: nekrivdna kultura poročanja.

Pri nekrivdni kulturi poročanja gre zato, da sprejmemo dejstvo, da napake se dogajajo.

V našem kulturnem okolju je iskanje krivca, kazanje s prstom na krivega, nekaj zelo običajnega. Malo manj običajno je, da nekdo sprejme odgovornost, popravi napake, odpravi nepravilnosti, izboljša sistem.

Pri nekrivdni kulturi poročanja, so sodelujoči spodbujani, da o svojih napakah, napakah sistema ali skorajšnjih neželenih dogodkih, poročajo. Hkrati pa vedo, da za svojo morebitno napako ne bodo linčani ali kamenjani.

Torej ne iščemo krivca, ampak dogodke, okoliščine, ki so pripomogle k napaki.

Takšno delovanje organizaciji omogoča, da napake popravi, nepravilnosti odpravi in prepreči, da bi se ponovno zgodile.

Pri starševstvu opažam, da nočemo sprejeti dejstva, da 'napake' (neprimerne reakcije, težave v odnosu, nezadovoljene otrokove potrebe) se dogajajo. Enostavno se. Delno zato, ker smo ljudje.

Delno zato, ker je starševstvo odnos, v katerem ni pomembno le, kaj je bil naš namen, ampak tudi, kako je otrok to doživel, razumel.  Se pa da 'napake' zmanjšati. Naša neoptimalna vedenja so del starševstva, del življenja. Lahko se iz njih kaj naučimo ali pa se krivimo v nedogled in ravnamo še vedno enako.

Ne le starši, tudi otroci delajo 'napake', kup poskusov, ki nimajo želenega izida, veliko neprimernih vedenj. Otroke za ta vedenja krivimo, jih sramotimo ali jim pomagamo, da se iz tega kaj naučijo?

Otroku se lahko opravičimo, vednar to ni dovolj.

Ko se opravičimo, sprejmemo krivdo, ko spremenimo vedenje, sprejmemo odgovornost.

Seveda je opravičilo na mestu. Takšno, ki da otroku jasno vedeti, da naše neprimerno obnašanje ni njegova krivda. Past, ki jo tukaj vidim je, da morda kdaj opravičila jemljemo kot rešitev. Saj sem rekla, da mi je žal. Opravičila sem se. In sedaj kaj? Bom vsakič znova delala enako in govorila: Oprosti, oprosti. 

Zdi se mi, da z občutkom krivde včasih na nek čuden način opravičujemo svoje neprimerno vedenje, ki ga nismo pripravljeni spremeniti.

V smislu -  ja, kriva sem. S to pretirano krivdo se dajemo v položaj žrtve, jaz boga, kriva in ne morem ničesar spremeniti. Z opravičilom vržemo žogico drugemu in od njega pričakujemo, da nam bo odpustil. Ker smo mi bogi, krivi in smo to celo priznali. Kaj bi zdaj drugi še radi?

Ne. Opravičilo ni dovolj. Potrebno je spremeniti svoje vedenje. Ne gre z danes na jutri. Začne se s tem, da se ne krivimo v nedogled, ampak se ustavimo, ugotovimo kje smo in premislimo, kam bi radi šli. 

Pri letalski varnosti sem naletela na še en koncept, ki tukaj pride prav. To je model švicarskega sira, ki se uporablja pri analizi in obvladovanju tveganja. Gre za model večplastne varnosti, kjer tveganje za uresničitev nevarnosti zmanjšujejo različni načini zagotavljanja varnosti.

Kaj vse gre lahko narobe (ali kaj vse je šlo narobe)? Katere so moje plasti varnosti, ki zmanjšujejo verjetnost neljubega dogodka?

Naj ponazorim s primerom iz svojega življenja. Pozimi se mi je zgodilo, da sem, ko sem prišla po oba otroka v vrtec, v kratkem časovnem obdobju dvakrat izgubila živce. Imela sem možnost, da za svoje vedenje krivim vrtec – spet sta otroka razštelana in vse naenkrat data ven v garderobi, lahko bi bil kriv partner, ker ju on ni prišel iskat, sodelavka, ki me je vrgla iz tira ali pa sta kriva kar otroka, ker se tako nemogoče obnašata.

Imela sem tudi možnost, da sama sebe bičam s svojo krivdo in se v njen mariniram. Joj, kakšna slaba mama sem, komajda sem prišla po otroka in že ju grdo gledam. Ja, se strinjam, tudi krivdo si je dobro dopustiti občutiti. In potem je ok, da gremo naprej, ker samo premlevanje, kako dobro smo zajeb***, ne prinese spremembe.

Tukaj prinese na vrsto model švicarskega sira. Katere so moje točke varnosti, ki so imele luknjo?

1.      Moje telesno počutje: Sem jedla, pila, se spočila?

2.     Stanje mojega uma: Imam kakšna nerealna pričakovanja ali nepotrebne ideje?

3.     Moje čustveno stanje: Sem že dalj časa nemirna? Se je v situaciji skrival kakšen sprožilec, triger, moj gubek, na katerega otrok pritiska?

4.     Stanje otroka: Sledim njegovi pobudi ali po nepotrebnem vsiljujem svoje ideje?

Sistematično sem šla skozi svoje počutje in dogodke v teh dveh primerih v vrtcu.

1.     Bilo mi je vroče. To se je dogajalo sredi zime. V vrtcu sem sicer snela kapo in rokavice, nisem si pa odvezala šala in slekla plašča. Moje neugodje v telesu, to, da mi je postajalo vedno bolj in bolj vroče, je pomembno doprineslo k temu, da sem hitreje postajala nemirna.

2.     V vrtec sem prišla z idejo, da moramo čim prej ven. Otroka sem po nepotrebnem priganjala in tako spodbujala svoj in njun nemir.

3.     Starejšemu otroku se je v enem primeru dalo na wc. Hkrati sem želela, da se sam odpravi, medtem ko jaz odpravljam njegovo mlajšo sestro. On je to dojemal kot nepravično delitev pozornosti, počutil se je izločenega, odrinjenega.

4.     Pri starševskih 'napakah' imajo svoj prispevek tudi potlačena in neizražena čustva, ki butajo ven, ko nas otrokovo vedenje nenavadno hitro razburi. Takrat pridejo na vrsto bolj globoka vprašanja, večja radovednost in pripravljenost soočanja z bolečimi spomini.

V tem primeru je gre pri meni predvsem za občutke, ki se pri meni zbudijo, ko imam občutek, da nisem slišana, razumljena, upoštevana. Pa tudi občutek sramu pred drugimi starši v vrtcu, ker moja otroka ne sodelujeta in se počutim kot slaba mama.

Rešitve so se ponudile same od sebe – jaz sem se po novem slekla plašč, po odpela pulover, zavihala rokave. V vrtec sem prišla z mislijo, da je ok, da smo v garderobi celo večnost, če je to potrebno. Starejšega otroka sem pred prihodom v garderobo vprašala, ali mora morda na wc.

Na dneve, ko sem videla, da je starejši v slabšem stanju, sem odpravljanje v garderobi organizirala tako, da smo bili vsi na kupu in mu pomagala pri odpravljanju, če je to res potreboval.

S starejšim otrokom sem se doma, v umirjenem stanju pogovorila, kaj od njega pri odpravljanju iz vrtca pričakujem. On mi je povedal, da noče, da z njim grdo govorim in da hoče, da se z njim lepo pogovarjam. Opravičila sem se mu in mu povedala, da se tudi jaz še vedno učim, kako se jeziti. Dogovorila sva se, da bo navodila upošteval tudi takrat, ko jih povem lepo. Občutke, ki se ob takšnih dogodkih dogajajo, delno predelam sama, delno s partnerjem, delno s terapevtko.

Sem od takrat ob odhodu iz vrtca vedno zelo mirna? Ne.

Sem od takrat znorela? Ne.

Od takrat odpravljanje iz vrtca vedno poteka super gladko? Ne. Je pa lažje.

Zaradi moje miselne naravnanosti, zaradi večje pozornosti, ki jo posvečam temu, v kakšnem stanju pridem v vrtec in zato, ker se bolj opazujem. Prej kot opazim, da postajam nemirna, živčna, jezna, večjo možnost imam, da bo moje vedenje ostalo pod mojim zavestnim nadzorom. Hkrati imam opomnik za sina – a se spomniš, kaj sva se dogovorila? Presenetljivo velikokrat ta stavek deluje spodbudno v smeri sodelovanja.

Bom še kdaj znorela? Najbrž. Se bom iz tega kaj naučila? Upam.

Starši nismo krivi, če vsega ne zmoremo. Lahko pa smo odgovorni in naredimo, kar je v naši moči.

naslovna fotografija Photo by  Kegfire from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.