Le žalosten otrok je lahko srečen. Le neuspešen otrok je lahko uspešen.

Past vzgoje (o tej besedi kdaj drugič) srečnih in uspešni otrok je, da se lahko nezavedno začnemo izogibati drugi plati medalje, brez katere medalje sploh ni. Ja, vsi že vemo, da ni negativnih in pozitivnih čustev, ampak ugodna in neugodna, da so vsa čustva dobra, ... Ampak mi želimo, da so naši otroci srečni in uspešni.

Otrok je uspešen, naučil se je hoditi. Kolikokrat je padel, da sedaj zna? Padcev sam velikokrat sploh ne dojema kot neuspeh, ampak le kot izid. Če se premikam tako, ne hodim več, padem na roke. Iz tega 'neuspeha' se nekaj nauči, se pobere in gre naprej.

Se odrasli iz 'neuspehov' kaj naučimo ali se bojimo sploh poizkusiti, da nam slučajno ne spodleti?

Včasih se otrok ne pobere in ne gre naprej, takrat je na nas, da ga potolažimo, spodbudimo, ne omejimo s svojim strahom pred neuspehom.

Otroci izražajo neugodna čustva, mi jim povemo, da so jezni, žalostni, razočarani, frustrirani, da jim je težko. In to sprejmemo, smo sočutni. Pa res sprejmemo, jim nudimo prostor, v katerem lahko varno čutijo, izražajo in se z našo pomočjo pomirijo?

Ali nezavedno hitimo k sreči in uspehu, jih nekako priganjamo, naj že nehajo čutiti te neugodne občutke, ker jih mi ne prenesemo?

Otrokova čustva lahko sprejmemo le toliko, kolikor sprejemamo svoja. Kako bomo otroku dopustili čutiti, če sebi ne dovolimo? Kako naj se otrok izrazi, če mi niti sebi ne priznamo, kako se v resnici počutimo? Brez zanikanja, radikalno sprejemanje dejstva, da je druga plat medalje neizogiben del življenja. Ko nam to uspe, smo celi, močni.

Kako dobro nam gre? Previt, sit dojenček joka. Koliko minut preteče, preden se počutimo povsem nemočne? Malčku postavimo smiselno mejo, sedaj jo hoče prekoračiti. Kolikokrat lahko preizkusi mejo, preden postanemo živčni, povzdignemo glas, grozimo s kaznijo, vzbujamo krivdo, odkoramo stran ali popustimo? Ko ne popustimo, smo sposobni potolažiti otroka, ker ni dosegel svojega?

Da bi otroci lahko ostali celi, moramo starši takšni biti ali pa takšni postati. Čas je, da prenehamo vzgajati srečne in uspešne otroke, ampak jim omogočimo, da se razvijejo v integrirano celoto. Da ostanejo to, kar so - ljudje.

prvič objavljeno: april 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌