Pogovarjala sem se z mamo, ki ji je bilo večkrat rečeno, da je popustljiva. Predstavim njen primer: Leto pa pol staremu otroku ni dovolila pojesti še enega sladoleda.

Nato je otroku stala ob strani, ko je predeloval svojo frustracijo (se jezil, norel, jokal, se kujal, kuhal mulo, karkoli že).

Občutenje in izražanje čustev je otrokova pravica. To, da je starš ob njemu, ni popustljivost. Je spoštovanje, je starševa naloga.

Popustljivost je: Joj, ljubček ubogi, ne se jeziti in jokati, takoj dobiš še en sladoled.

Tudi sama sem že slišala komentarje v smislu, da je moj pristop mehek in da so oni imeli bolj trdo vzgojo. Niso se smeli jeziti, se postaviti zase, jokati, prostestirati, ...

Učinkovit pristop? Ja. Če želimo narod hlapcev s slabim zdravstvenim stanjem, je ta pristop učinkovit.

Od malčkov ne pričakujemo, da si bodo znali sami temeljito umiti zobe ali si zavezati čevlje.

Od njih pa pričakujemo, da bodo znali obvladati svoj čustva. Kako, če nimajo razvitih možganov?

Kako, če velikokrat niti nimajo zgleda, kaj šele nešteto potrebnih izkušenj, ko jim nekdo stoji ob strani in jim pomaga, da se pomirijo?

Ko se srečujemo z neželenim vedenjem, je pomembno, da poznamo osnove delovanja človeškega telesa. Zakaj? Ker se najprej spremeni fiziologija, šele nato vedenje. Dogajanjev telesu vpliva na počutje, na vedenje,na sposobnost interakcije z drugimi.

Z vidika fiziologije poznamo 3 osnovna stanja človeka: smo OK oz. zmerno aktivirani, preveč ali premalo.

O tem pišem v tem zapisu: https://www.ninalakota.si/tvo.../osnovna-stanja-koregulacija

Photo by Ekaterina Pokrovsky from Adobe Stock