Čustvena stanja si lahko predstavljamo kot nek tunel. Kar naenkrat se znajdemo noter. Če nas ni strah, znamo izraziti in uporabiti čustva, pridemo hitro ven. Otroci veliko svojih prehodov skozi tunel ne zmorejo sami. Potrebujejo nas, da jih čakamo na drugi strani. Pa smo tam za njih?

• Otrok se jezi, ker mu je nekdo izpulil igračo iz rok.

  Odrasel: Glej, glej, ptička.

  Otrok je še vedno v tunelu, le da zdaj gleda ptička.

• Otrok joka, ker noče domov z igrišča.

  Odrasel: Saj ni tako hudo. Boš jutri spet prišel in doma te tudi čakajo igrače.

  To je tako, kot bi otroku v tunelu rekli: Saj ni tako hudo, poglej naprej in nazaj, z obeh strani je svetlo. (Lahko mu pokažemo, da je z obeh strani svetlo, ampak najprej sprejmimo, da je v tunelu in mu pomagajmo ven).

• Otrok je ljubosumen na svojega sorojenca.

  Odrasel: To pa sploh ni res, da tvoja sestrica dobi več pozornosti kot ti.

  Kot bi otroku v tunelu govoril, da ni res, da je v tunelu. Otrok je že v tunelu. Tudi če se to nam ne zdi upravičeno, ne zdi prav, ne zdi smiselno, nam ni všeč. Dejstvo je, da je otrok v tunelu.

• Otrok joka, se glasno smeji, kriči ali skače od navdušenja.

  Starš: Takoj nehaj! Kaj se dereš, kaj noriš, da te ne slišim več!

  Ravnokar smo otroka ustavili na poti ven iz tunela. Ostal je tam.

Včasih otrok ne more iz tunela, ker ima na sebi povrh vsega še uteži. Odrasli moramo v tem primeru te uteži nekako prevzeti od otoka.

Kaj lahko odrasli naredimo? Smo na drugi strani tunela. Ne tako, da gledamo naokrog, smo zamišljeni, buljimo v telefon, zbežimo v drugo sobo, se delamo, da otrok ni v tunelu. Ampak, da smo tam. In otroku rečemo: Ja, v tunelu si. Jaz sem tukaj, da ti pomagam priti ven. Daj mi svojo stisko, jaz jo prenesem.

To je lepo ubesedila Avital (Parenting Junkie), ko je razlagala o tem, kako je svojemu otroku pomagala, ko je izražal svoja čustva:

I needed to be the grounding force that is able to accept, absorb, channel and transform difficult emotions.

(Morala sem biti sila, ki prizemlji, ki je sposobna sprejeti, absorbirati, usmeriti in preoblikovati težka čustva.)

Meni pomaga, da si predstavljam, kako od otroka prejemam vse, česar ne zmore nositi sam in ga čakam, da pride na drugo stran tunela. To zmorem, ko sem ok. Ko nisem, je dosežek že, če na otroka ne prelagam svojih uteži.

Vse te uteži in tuneli se ne dogajajo zunaj nas, ampak v nas. Če ne gremo skozi, ne spustimo uteži, vse ostane v telesu. Da odrasli lahko pomagamo otroku, moramo skozi svoje tunele in odlagati svoje uteži. Če se tega nismo naučili v otroštvu, je čas, da se naučimo sedaj.

Velja dodati, da kdaj otroke preveč ščitimo pred tuneli, ko jim ne dopustimo, da bi doživeli frustracijo. Npr. otroka 'rešimo' preden mu je sploh postalo težko: Ne, ne, ti tega ne moreš sama, ti bom jaz pomagala. Kako se bodo naučili priti skozi tunele, če jim ne pustimo niti, da gredo noter?

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌