Toliko ima vsega, pa kaj še ni dovolj? Utegne pripomniti kakšna babica, ko (pra)vnuk našteva spisek svojih želja.

Ne, ni vsega dovolj, marsičesa je preveč. Preveč stimulacije, igrač, dogodkov, odločitev, sprememb, informacij. Preveč stresa. Ko ta preveč za nekaj časa izgine, nam začne nekaj manjkati, postanemo nemirni. Nekaj bi, pa ne vem, kaj. Več kot imamo, več pričakujemo.

Pri otroku se to kaže kot navidezen dolgčas, ko ne ve točno, kaj bi sam s sabo, jamra, teži, se čudno obnaša. Človek prav hitro verjame, da otrok takrat potrebuje še  - še hitrih risank, še glasnih igrač. Ali pa zase misli, da potrebuje še en del serije, še eno novo knjigo, še ...

V resnici nam manjka umirjenost, povezanost s sabo in z drugimi. V našem hitrem svetu, nam pred nos brž postavijo kakšen oglas, ki nam že sugerira, da nam skoraj zagotovo manjka nekaj, kar moramo kupiti. In naši možgani pričakujejo, zahtevajo: Šeee!

In potem starš reče otroku: Ne. Ne boš gledal še ene risanke, danes ne boš jedel sladoleda. Otrok je razočaran. Nekaj si je želel, predvideval je, da bo to dobil, pa se ni izšlo po njegovo. 

Razočaranje. Neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj.

Otrok je morda razočaran, ker mu ni všeč darilo, ki ga je dobil, ker mu ni všeč počitniška nastanitev, ker je morje premrzlo ali ker je nekaj enostavno drugače, kot je pričakoval. 

A je otroku dovoljeno, da je v tem svetu, kjer ima toliko preveč, razočaran?

Pa bom začela z lani, ker boste lažje razumeli letos. Lanski družinski dopust. Starejši otrok noče več v morje, ker ga je baje ugriznila velika riba, mlajša se morja tudi dotakne ne, ker se ji zdi premrzlo. S partnerjem postajava tečna. 

Na srečo nama klikne - hmmm, midva sva pričakovala, da bosta otroka vesela, da sva ju peljala na morje. In da bova midva vesela, ko bova gledala tiste ljubke nasmejane obrazke. Zdaj skušava za svoje razočaranje kriviti otroka - glej jih, banda nehvaležna (občutek hvaležnosti naj bi se pri otrocih začel razvijati po 4 letu starosti. Začel razvijati!) 

Takoj, ko sva to ubesedila, je postalo neprimerno lažje. Otroka nista kriva, težava je v najinih idejah, pričakovanjih, da hočeva otroka osrečiti, da bi bila lahko potem midva zadovoljna s sabo. Kakšna zabloda! Preostanek dopusta je bil ok, otroka sta se igrala v peskovniku, skupaj smo plavali v bazenu, midva pa tudi v morju.

Na letošnji dopust sem šla brez pričakovanj, da bosta dva mala nasmejana obraza skrbela za to, da bom jaz dobro. Začelo se je s pritoževanjem starejšega otroka: Mama, zakaj tukaj ni bazena? Hočem bazen. Mama, hočem na morja tja kot lani, kjer je bila mivka. Nočem biti tukaj. Hočem domov.

Aha, pa ga imamo. Razočaranje, nezadovoljstvo. Morala sem se ugrizniti v jezik, da otroka nisem začela preusmerjati stran od tega bednega občutka in sem namesto tega ponavljala njegove pritožbe. Ne, tukaj ni bazena. Žal mi je, da tukaj ni mivke. Letos smo tukaj. Ni ti všeč. Tako je. Ne gremo še domov.

V tem svetu, kjer je toliko vsega, moramo narediti prostor tudi za razočaranje. Ker nam to omogoča, da se sploh ustavimo, da se umirimo in se vrnemo iz hiperstimulacije v ok stanje.

Otrok ne bo rekel: Razočaran sem. Otrok se bo pritoževal, jamral, se jezil, jokal. Pomembno je, da otroku dovolimo čutiti razočaranje, da prenesemo njegovo razočaranje in ga ne dojemamo kot starševski neuspeh. 

Razočaranje je tako pri odraslih kot pri otrocih velikokrat prepovedano. Zamenjano je za nehvaležnost, sledijo mu animacije, preusmerjanje v tisto dobro, pridige o tem, kako nekateri sploh ne gredo na morje.

Ali užaljeno govoričenje: Prav, pa naslednje leto ne gremo nikamor, če ti nič ni prav. Morda celo valjenje krivde na otroka – kaj pa si pričakoval, da bo? Pa daj ti delati cele dneve, da boš lahko šel na tak dopust kot si ga želiš. V glavnem veliko strategij, ki otroka odvračajo stran od tega, da bi bil razočaran.

Tukaj spet pridemo do starša. Je starš imel svoja pričakovanja, ki se jih mogoče sploh ne zaveda in je sedaj razočaran zaradi otrokovega odziva? Se počuti nevrednega, slabega, ker mu otrok ne izkazuje hvaležnosti, ne skače od veselja in sreče? Je starševo počutje odvisno od otrokovega? A je res naloga otroka, da skrbi za starševo dobro počutje?

Kako se je naš dopust nadaljeval? Otrok je bil razočaran vsega skupaj par minut, brez mojega prigovarjanja in animacije je našel dejavnosti, ki so ga radostile. Zadnji del dopusta smo preživeli v drugem naselju. Na otrokovo veselje in moje presenečenje – tam je bila mivka (peskovnik). Pa tudi majhen bazen. Otrok je ugotovil: Mama, zmotila si se! Tudi tukaj je mivka. In bazen!

naslovna fotografija Photo by Africa Studio from Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.