Kdo si ne bi želel vzgojiti pridnega, srečnega in uspešnega otroka? Pa ravno te starševe želje ali celo prepričanje, da je to starševa naloga, spodkopavajo otrokovo zdravje in možnosti za srečo in uspeh.

Vsako telo je drugačno.

Ta stavek pogosto uporabljam v pogovoru s svojim otrokom. Ne nanaša se na fizično podobo telesa, ampak na doživljanje, na različno izkušnjo, ki jo imamo v enakih zunanjih okoliščinah.

Meni se juha zdi ravno prava, zate je prevroča, da bi jo jedel.

Ti si utrujena in želiš počivati, meni paše hitra hoja.

Njemu paše tišina, tebi pa ne.

Kako mi diši kava, tebi pa smrdi.

Ob tej glasbi začneš kar plesati, meni pa ni všeč.

Vsak od nas ima svojo izkušnjo, doživljanje, občutke. Od tega ali nam je nek vonj prijeten ali ne, do tega, kaj nas razveseli in kaj nas užalosti.

Tako kot ta stavek otroku pomaga počasi razumeti, da smo si med seboj različni, hkrati mene neprestano opominja, da ima otrok svojo izkušnjo. In to izkušnjo moram spoštovati, da jo bo lahko spoštoval tudi otrok.

To, da spoštujemo izkušnjo otroka, je osnova njegovega samospoštovanja.

Da spoštujemo, da je njemu nekaj všeč, nam pa ne. Da se ne počuti varnega, ko mi ne vidimo nobene nevarnosti. Da jaz ne vidim razloga za žalost, njemu pa se je sesul svet.

Primer: otrok se boji psa. Razlika je, če rečem: Mah, daj, daj, kaj se ga bojiš. Nič ti ne bo. Ti boječka, ... Ali pa če rečem: Ja, bojiš se psa. Res je velik. Hitro se premika. Pazim nate, da te ne bo polizal, ker vem, da ti to ni všeč. Kasneje se lahko skupaj z otrokom približam psu, ga skupaj pobožava, ...

Moja naloga kot starš ni, da sodim, ocenjujem, popravljam, zanikam, zmanjšujem, spreminjam, prilagajam trenutno doživljanje otroka. Moja naloga je, da to doživljanje spoštujem, ga sprejmem, potrdim, priznam, morda celo razumem.

Samospoštovanje, občutek lastne vrednosti za moje razumevanje izvira iz spoštovanja interoceptivnega doživljanja posameznika. Ko telesne občutke spoštujemo, posamezniku omogočimo, da upošteva svoje telo. Da ve, da so njegovi občutki OK, sprejemljivi.

Ob doživljanju močnih čustev, je otrok prežet s svojimi občutki. Ne zmore ustvariti distance v smislu to nisem jaz, to so moji občutki.

Ko otrokovo doživljanje sodimo, poteptamo, ignoriramo, spregledamo, zanikamo, pomanjšamo, to pravzaprav naredimo otroku, njegovi biti.

Vsako telo je drugačno. Vsak človek je drugačen. Pa odrasli tako pogosto idejo tega, kako bi otrok moral doživljati svet, vsiljujemo otroku.

K temu nas spodbujajo že omenjena 3 prepričanja - da je naloga starša, da vzgoji pridnega, srečnega in uspešnega otroka.

Eni starši otrokova čustva in vedenje težko prenašajo, ker po njihovih merilih otrok ni priden. Ob neželenem otrokovem vedenju počutijo nemočne, ker jih otrok ne uboga, ni poslušen, se ne obvlada, kljubuje.

Starš v tem primeru želi kontrolo, nadzor in to po navadi skuša doseči na nasilen, eksploziven način – s kričanjem morda celo s fizičnim nasiljem ali ignoriranjem. Starš čustva in vedenje prepoveduje, jih obsoja, zanika, brez da bi poiskal vzrok takšnega vedenja in občutkov.

Vse to poganja strah: bogsigavedi, kaj se utegne zgoditi, če otroka grobo ne discipliniramo, pokažemo, kdo je glavni, ga kaznujemo. Morda bo nevzgojen, nam zrastel čez glavo, nas bo vrtel okrog prsta, ne bo nič iz njega, …

Ampak otrok je otrok, nima še dokončno razvitih možganov. Zato je otrokova narava takšna, da je impulziven in ne obvlada svojih čustev ter vedenja.

(V bistvu je podoben marsikateremu staršu – ko mu je težko, se začne neprimerno obnašati.)

Otroštvo ni priprava na odraslo življenje. Otroštvo je del življenja. Starš to nepredvidljivo otrokovo naravo dojema kot napačno, še več, kot osebni poraz.

Notranji monolog gre nekako takole: Če se otrok ne obnaša primerno, sem jaz slab starš. Ker jaz ne morem biti slab starš, za slabega označim otroka in tako sama sebi opravičujem uporabo sile – da iz slabega otroka naredim dobrega človeka. Pridnega, obvladanega, ukročenega, nemotečega, ustrežljivega.

Nadaljujmo s prepričanjem, da mora biti otrok srečen. Samo, da je otrok srečen, pa je mama OK. To je za otroka velikansko breme, da je počutje starša odvisno od njegovih občutkov.

Če starš otrokova čustva jemlje osebno, se bo ob otrokovi stiski počutil, da je nekompetenen, slab starš.

Ker ne prenese tega občutka, da je slab starš, spet obstaja večja možnost, da se bo znesel nad otrokom - mulc nehvaležen, razvajen, nič ti ni prav, ...

Ko starš verjame, da je njegova naloga osrečiti otroka, obstaja nevarnost, da bo želel otroka popraviti, mu pomagati, da bo čim prej spet srečen. Starš otroka neprestano popravlja, ga pretirano ščiti, morda je permisiven in ponuja rešitve, preden otrok sploh prosi za pomoč.

Otrok pa se počuti, kot da je nesposoben, da ničesar ne zmore sam in da se mu ne sme zalomiti. Začel bo verjeti, da so čustva, ki niso sreča in veselja, grozna, saj njegovi starši ne prenesejo razočaranja, jeze, žalosti, frustracije, …

Otrok malo zajamra, ker je frustriran. O, ne, ni srečen. Hitro, rešimo ga teh muk, naredimo namesto njega. Še več, naslednjič mu niti ne pustimo, da poizkusi sam, ker utegne doživeti frustracijo, neuspeh in spet ne bo srečen. Bom jaz namesto tebe.

Otrok je žalosten. Ne, ne otrok dobre mame ne joka, je srečen. Dajmo ga razvedriti, osrečiti. Če drugo ne pomaga, sladoled vedno deluje.

Življenje je pisano, če hočemo, da otrok doživlja srečo, mora doživljati tudi vsa ostala čustva, ki se jim mi želimo izogniti.

Da se jih bo naučil uporabljati, jih prenesti, da se ne bo bal sam sebe. Kako se tega nauči? Tako da njegova čustva najprej prenašamo mi.

Da smo z njim, ko jih doživlja in tega procesa ne priganjamo, prekinjamo. Na ta način otrok razvija prožnost, odpornost, rezilientnost.

Otrok bo v odrasli dobi s svojimi čustvi ravnal enako, kot z njimi ravnamo mi. Jih bo prenesel ali jih bo ignoriral, zanikal, spregledal, potlačil, se kaznoval, ker je nekaj občutil?

Spoštovanje otrokovega doživljanje ni le osnova za samospoštovanje, je tudi osnova dolgoročnega zdravja. Če nekdo spoštuje svoje telo, sebe, svoja čustva, zakaj bi preveč jedel, če čuti, da je želodec že poln? Če ve, da je žalosten in to prenese, zakaj bi postal alkoholik? Zakaj bi nekdo pretiraval z delom, če se počuti vrednega tudi, ko nič ne počne?

Zdi se mi, da smo še zelo daleč od tega, da bo v javnosti splošno sprejeto, da je OK, da se otrok vede kot otrok. To ne pomeni, da ga ne učimo, kako se vesti drugače. Gre za to, da ga ne kaznujemo, ker je otrok.

Da ne zanikamo, pomanjšamo njegovega doživljanja, ker se nam zdi neprimerno, nepotrebno, pretirano, nemogoče, ...

Gre za to, da spoštujemo otrokovo izkušnjo in zaupamo v otroka, da se bo ob primernih mejah in zgledu razvil v OK odraslega človeka.

Starši si želimo, da bi bil naš otrok uspešen. Po čigavih merilih? Naših? Družbenih? Kaj pomeni uspeh? Bo definicija uspeha čez 30 let enaka kot danes? Kaj uspeh pomeni za otroka?

Radi bi, da otrok da vse od sebe, ne zamudi nobene priložnosti, razvije vse svoje potenciale. Da bo uspešen. Zakaj? Otroke že od malega usmerjamo v prihodnost, v potem ko bodo uspešni. Ker kaj, sedaj niso? Ali vsaj ne dovolj?

Kaj se zgodi, če otrok ne da vsega od sebe? Če izkoristi tudi priložnost za počitek, za brezciljno druženje, za poležavanje? Kaj se zgodi, če naš otrok ni ambiciozen in si ne želi biti uspešen po naših merilih?

A to pomeni, da bo umrl od lakote? A to pomeni, da bo živel dolgočasno, običajno življenje? A je z običajnim, preprostim življenjem kaj narobe?

Jabolko ne pade daleč od drevesa. Kaj pa, če naš otrok ni jabolko? A se lahko ustavimo, se približamo otroku in ga opazujemo z radovednostjo namesto tega, da ga skušamo prilagoditi naši fantazijski ideji o tem, kakšen naj bi bil?

Morda pa bo naš otrok izjemen, znan in bo spremenil svet na boljše na povsem nov način, ki si ga mi ne zmoremo niti zamisliti.

Ampak to se lahko zgodi le, če se upre naši ideji uspeha oz. mu je mi ne vsiljujemo. Ker v tem primeru hodi po svoji poti, novi, nam neznani.

Nekako so nam prodali, da mora biti otrok uspešen, zato da bo lahko srečen. Uspešen je lahko po naših ali družbenih merilih.

Srečen pa nikakor ne more biti po naših merili. Ker sreča je subjektivna izkušnja.

Ob čemu otroku zaigra srce, se razjasni obraz, zažarijo oči? Vseeno je, kaj so naše želje. Otrok doživlja svet tako, kot ga doživlja. Če bo sledil svoji radosti in ne naši ideji njegove sreče, je več možnosti, da bo srečen in nenazadnje tudi uspešen.

In najpomembnejše – več možnosti ima, da bo zdrav. Če otroka ne vzgajamo v pridnega, srečnega in uspešnega, ki svoja čustva in občutke zanika, da bi ustregel nam, je več možnosti, da bo zdrav.

Zdrav bo, ker bo upošteval, spoštoval svoje telo, svoje zmožnosti. Zdravje, sreča in uspeh otroka se začnejo s tem, da otrokovo izkušnjo, doživljanje spoštujemo.

Zveni enostavno, ko pa malo bolj opazujemo svoje odzivanje na otroka, lahko hitro opazimo, kolikokrat temu ni tako.

Photo by Timeimage from Adobe Stock