Pridem po otroka v vrtec. Sin mi kaže igračo, s katero se je igral. Vmes v moje naročje pride njegova mlajša sestrica. Sin se z igračo več ne igra, z njo začne ropotati. Vzgojiteljica ga pomiri: »Veš, mama te vidi.«

Jesper Juul lepo razloži dejstvo, da imajo otroci potrebo po tem, da so videni, uzrti, da so za nas vredni takšni, kakršni so. Z nami želijo deliti svoj obstoj, trenutek. Takrat rečejo: »Mama, glej! Ati, vidi! Babi, pridi pogledat!« Tipičen primer je otrok na toboganu, gugalnici, plezalih. Podobno je, ko nam pokaže risbico, stolp iz kock ali plesno rutino.

Jesper Juul lepo razloži dejstvo, da imajo otroci potrebo po tem, da so videni, uzrti, da so za nas vredni takšni, kakršni so. Z nami želijo deliti svoj obstoj, trenutek. Takrat rečejo: »Mama, glej! Ati, vidi! Babi, pridi pogledat!« Tipičen primer je otrok na toboganu, gugalnici, plezalih. Podobno je, ko nam pokaže risbico, stolp iz kock ali plesno rutino.

Otrok takrat ne potrebuje pohvale, ocene, potrebuje to, da ga vidimo, to je dovolj. Ko rečemo bravo, uau, je v bistvu kot bi rekli mah, nič posebnega, slabo. Namesto priznanja damo oceno.

Otrokova izkušnja se spremeni iz bivati v delati, iz obstajati v dosegati. S pohvalami krepimo samozavest, s priznanjem samospoštovanje. Jaz temu pravim zdrav duh, občutek lastne vrednosti, ki se pozna po tem, ali počnemo, ker smo vredni ali počnemo zato, da bi bili vredni.

Iz izkušenj povem, da je v teh situacijah res dovolj, če gledam, vidim, pomaham, se nasmehnem, opazujem in opišem, kar vidim.

Ne presojam, ne sodim, ne ocenjujem, sem le priča. Mogoče to za koga zveni hladno, pa ni. Otrokove oči se iskrijo. Opažam, da ljudje večkrat pohvalijo otroka, ko mu želijo pokazati svojo naklonjenost, ljubezen, mu izkazati pozornost. V tem primeru pohvala na dolgi rok lahko naredi več škode kot koristi.

Drugo opažanje je, da otroke velikokrat pohvalimo, ko bi se jim morali zahvaliti. Nam podarijo risbico in rečemo: »Kako je lepa.« Otrok pomaga, dovolj je, da rečemo: »Hvala, ker si mi pomagal.« Ne pa: »Hvala, kako si ti priden.« To je pokroviteljsko. Zahvali lahko dodamo pohvalo, ki se nanaša na dobro opravljeno delo.

Spomnim se nekega nemškega dokumentarnega filma (naslova žal ne vem), kjer so opazovali malčke v situaciji, ko je nekdo potreboval pomoč. Malčki so z veseljem, samoiniciativno pomagali. Ko so jih za pomoč začeli nagrajevati (pohvala je nagrada), se je njihova motivacija za pomoč zmanjšala.

Otroci pomagajo, ker so del družine, del družbe, želijo pripadati, doprinesti. Ko jih pohvalimo za nekaj, kar sami radi počnejo, njihovo lastno, notranjo motivacijo premaknemo na zunanjo, ki izvira iz pohvale.

Tretja zadeva vredna pozornosti je to, kaj in koliko pri otroku hvalimo. Ko hvalimo njegove sposobnosti, lastnosti, ki vodijo v dosežke brez večjega truda npr. tako si pameten, bistra si, kako si hiter, zelo si spretna, tako si nadarjen, kakšen talent, otrok razvije samozavest v povezavi s temi sposobnostmi, samozaupanja pa ne.

Nauči se, da je uspeh, ki ne potrebuje truda, zaželeno, pohvaljeno vedenje. Ko hvalimo sposobnosti in dosežke, se otroci bojijo, da bodo ob neuspehu izgubili našo naklonjenost, da ne bodo dosegli naših pričakovanj, da nas bodo razočarali.

To lahko privede do tega, da otrok uporablja pristope z malo tveganja, da bi se izognil neuspehu. Ko je potreben trud in dela napake, tega ne vidi kot možnost za izboljšavo, ampak kot poraz, ker ni več pameten. Napake postanejo nekaj slabega, potrebno se jim je izogibati, jih skriti, ne pa popraviti.

Predstavljajte si otroka, ki mu odrasli ob njegovih odličnih učnih uspehih govorijo: »Kako si ti pameten, bravo, super. To imaš po meni.« Kako se počuti ta otrok, ko mu nekaj ne gre kot po maslu? Počuti se neumnega. Strah ga je težjih izzivov, da ne bi bil neumen. Pa še odrasle utegne razočarati oz. vsaj on tako misli.

Veliko hvale res dviga samozavest, vendar brez realne osnove. Zato že majhen neuspeh povzroči veliko izgubo samozaupanja. Ko veliko hvalimo, brez razlike, nekritično, vse povprek, se otrok zlahka razvije v osebo, ki je odvisna od zunanjega odobravanje. Ko ni pohvale, ni samozavesti.

Primer otroka, ki ga mama pohvali za vsako dejanje. Tako, rutinsko, vendar z navdušenim glasom: »Bravo, zajtrk si pojedel. Pospravil si za sabo, super. Sam si se igral s kockami, kakšen velik fant. Jakno si si oblekel, kako si priden. Ti vse zmoreš. Res si poseben. Najboljši si. Vse že znaš.« Kako se ta otrok počuti, ko ga nihče ne pohvali? Kaj se zgodi, ko mu nekaj ne uspe takoj? Ko ni najboljši?

Pohvala naj ne bo usmerjena v otrokove lastnosti, ampak v njegov trud, napor, prizadevanje, vztrajnost, učenje, napredek, uporabo strategije, ki prinese uspeh, način reševanja težav. Hvalimo le smiseln trud in napor.

Nesmiselno bi bilo, da hvalimo otrokovo vztrajnost, ko hoče z glavo skozi zid. In škoda bi bilo, da ne bi iskreno delili otrokovega navdušenja, veselja, ponosa nad svojim uspehom, četudi takrat vzklikamo: »Bravo, super, uau, uspelo ti je, poglej to!«

Pohvala deluje, ko je iskrena in spontana. Sem poizkusila tudi z miselno pohvalo - ko nekaj mislim, čutim pa ne. Ne deluje, otrok ve. In po drugi strani je velikokrat dovolj ljubeč pogled, brez besed, čuti, da je sprejet, stisne se k meni.

In še v razmislek. Včasih sta bila graja in kazen glavni sredstvi za vzgojo. Nato sta to postali pohvala in nagrada. Druga plat istega kovanca, otroka nadzorujemo od zunaj, motivacija prihaja od zunaj. Ko hvalimo zato, da bi se otrok podredil, bil priden, ubogljiv, poslušen gre v bistvu za manipulacijo. V prvem primeru se otroci vedenja vzdržijo, da ne bi bili grajani in kaznovani, v drugem vedenje izvajajo, da bi bili nagrajeni in pohvaljeni. Kaj se zgodi, ko nihče ne gleda?

Primeri izjav, kako boljše pohvaliti oz. opisati, kar opazimo: https://www.instagram.com/p/CPDjoYUFBhh/

Viri: Kompetentni otrok (Jesper Juul), Otroci so tega vredni! (Barbara Coloroso), Brain Rules for Babies (John Medina), https://www.abced.si/post/kako-sem-na%C5%A1el-carol-dweck

prvič objavljeno: maj 2021

Če so ti moji zapisi všeč se prijavi na e-novice kjer boš vsako novo objavo prejela v inbox 💌