Otrok želi igračo, ki jo uporablja nekdo drug.

Starš reče: Zdaj ne moreš imeti te igrače, moraš počakati. Ja, počakati moraš. Ne, ne moreš imeti te igrače.

Otrok dojame: O, ne, starš me ne razume. Bolj jasno se moram izraziti (bolj kričati, vreščati, jokati).

Ko otrok izrazi željo, jo starši pogosto dojamemo kot zahtevo.

Otroku razlagamo, zakaj zahtevi ne moremo ugoditi. Hočemo, da nas otrok sliši in razume. Ko otrok izraža svojo željo, hoče enako - da ga slišimo in razumemo.

To je kar pogost prizor, ko se starš in otrok 'pogovarjata' ali boljše rečeno drug drugemu skušata pojasniti svoje stališče.

Starši se tako trudimo otroku razložiti, zakaj nekaj ne gre in nekaj ni mogoče, da kar pozabimo poslušati, kaj nam otrok govori. Naprej trobimo vsak svoje, z otrokom nismo povezani. Kdo bo prvi prisluhnil?

Kaj pomaga?

Da ločimo željo od zahteve.

Željo sprejmemo, jo potrdimo, izpolnemo v fantaziji. Zahteve kljub temu ne izpolnemo.

Ja, slišim te, hočeš to. Vidim, da si tega res želiš. Razumem, da si želiš to, res je zanimivo.

Ko do otroka pristopimo z empatijo, se počuti povezanega, razumljenega, videnega, slišanega, pomembnega. To ga pomiri.

Otrok se uči, da so vse njegove želje OK, da nam je mar za njega in njegove želje. Hkrati se uči, da vse želje/zahteve ne bodo izpolnjene.

Otrok želi igračo, ki jo uporablja nekdo drug.

Starš reče: Zelo, zelo rad bi to igračo. Res je težko čakati, da prideš na vrsto. Kako dobro bi bilo, da je ta igrača le zate.

Otrok dojame: OK. Starš me razume. Lahko se malo umirim.

To ne pomeni, da bo malček prikimal, stoično sprejel, da je njegova želja razumljena, ne pa tudi izpolnjena. Pogosto pa se precej pomiri, se počuti boljše in preide iz jeze v naslendjo fazo sprejemanja resničnosti - v žalost.

Naslovna fotografija: Photo by Serhiibobyk on Adobe Stock.