Pred nekaj časa sem slišala primerjavo avtonomnega živčevja z vzmetjo:

Avtonomno živčevje je kot vzmet, če ga preveč raztegnemo, se ne zmore vrniti v začetno stanje.

(Stuart Shankar, Self-Reg in Early Childhood Development Certificate Program)

Avtonomno živčevje določa, na kakšnih obratih živimo. In če predolgo živimo na previsokih obratih, se ne zmoremo več upočasniti, smo trajno deformirani, kot preveč raztegnjena vzmet.

Na srečo so naši možgani plastični in si lahko z različnimi pristopi in spremembo načina življenja povrnemo fleksibilnost avtonomnega živčevja. Žal ne z danes na jutri.

Ta stavek mi je dal veliko misliti tudi o tem, kako otroke od malega 'raztegujemo' preko njihovih trenutnih zmožnosti, ker 'se morajo navaditi'.

Učimo jih, kako naj sami spijo, kako naj popoldan ne spijo, ker gredo naslednje leto v šolo, kako naj ne jočejo, ko padejo, da naj neznanca pozdravijo s stiskom roke, ...

A je res dobro, da malčka naučimo, da prestrašen ostane sam v postelji in ne išče naše pomoči? A je res dobro, da otrok ne joče in ni pozoren na bolečino, ampak tiho trpi? A je res dobro, da mali otrok presega svojo zadržanost iz vljudnosti?

Nekje smo izgubili znanje o otrokovem razvoju in posledično zaupanje, da se bo otrok razvil v odraslo osebo. Manjka nam zavedanje, da je odraslost posledica razvoja in učenja, ne priganjanja in prisile.

Podobno je temu, kot bi želeli, da otrok zraste in bi ga zato silili, da hodi po prstih. Zdel bi se višji, vendar bi hodil s krajšimi koraki, težje bi tekal, skakal, cel bi bil napet, na dolgi rok bi se v resnici slabše razvil.

S takšnimi prisilami torej lahko dosežemo navidezno večjo zrelost. Deformirana vzmet se zdi daljša. V resnici pa otrok - tako kot vzmet - izgubi svojo prožnost.

Vzmet se več ne skrči, otrok ne pokaže več strahu, ne pride po tolažbo, ne vpraša za pomoč (ali vsaj občutno manjkrat).

Starši, ki so sami otopeli zaradi posledice takšne vzgoje in prehitrega, prenapornega življenja, tega ne vidijo kot težavo. Pravzaprav na to gledajo kot na dosežek.

Naš je samostojen. Samostojni otrok? To je oksimoron.

Otrok ne more biti samostojen. Potrebuje odrasle, varnost, zaščito, vodstvo, pomoč, tolažbo, zavetje. Kje to najde, če ne doma? Pri enako nerazvitih vrstnikih? Ostane sam s težavami?

Otroci se razvijajo, njihova vzmet pridobiva na zavojih, na dolžini, torej na prožnosti. Vsako leto so sposobni veliko več, brez prisile, zgolj z zagotavljanjem ugodnih pogojev za razvoj. Zakaj se nam tako mudi, da otroci postanejo samostojni?

Problem ni, ko otroci pridejo k nam jokat in iskat pomoč, problem je, ko več ne pridejo.

Naslovna fotografija: Photo by Apinya on Adobe Stock