Pred nekaj časa sem videla svojega otroka, kako je padel. Padec ni bil ravno nedolžen. Neprijetno so me presenetile otrokove besede: Saj ni tako hudo. Sploh me nič ne boli. Izraz na njegovem obrazu je govoril drugo zgodbo.

Od kje mu ideja, da je potrebno bolečino ignorirati in stisniti zobe?

Povedala sem mu, da je ok, da te boli, saj je to način, kako ti telo pove, da mu nekaj ne paše. In to je potrebno spoštovati.

Njegova mlajša sestrica prinese roko, da jo popiham, tudi ko se meni zdi, da res, res ni hudo. Tukaj ni pomembno, kaj se meni zdi, pomembno je, kako ona to občuti. Na splošno opazi najmanjšo prasko, pikico in jo pokaže. Popiham, poljubčkam, povem, da je to mala krasta in da se bo zacelila. Kako čudežno telo imamo!

Ja, tokrat je bila le mini krastica. Kaj pa, če bo naslednjič klop? A ni dobro, da otrok opazi spremembe na in v svojem telesu?

Občutenje svojega telesa in zavedanje, kaj to pomeni, sta osnova zdravja. Pa ravno to v naši družbi vztrajno in sistematično uničujemo. Usmerjamo se stran od občutkov in celo v njihovo zanikanje.

Dojenček sam joka, namesto objema dobi dudo ali kos kruha. Vse pojej, čeprav imaš poln želodec. Še risanke ti prižgem, da boš več pojedel. Do poroke bo minilo, ne joči, čeprav imaš podrsano koleno in te boli. Ne biti žalosten, ko te mama pusti v vrtcu, ali pa vsaj ne joči.

Seveda, čevlji te morajo malo tiščati. Ne odpenjaj pasu, vleči trebuh noter. Stisni zobe, potrpi še malo, boš počival, ko boš mrtev, kar te ne ubije, te naredi močnejšega.

Zdaj nam kot odraslim rečejo - poslušaj svoje telo, pojdi v telo, zadovolji svoje potrebe. Le zakaj ne gre? Ker smo se naučili, da informacije iz telesa ignoriramo, če jih pa že občutimo, jih ne upoštevamo. Odnos do telesa je milo rečeno slab.

Oglas za učinkovino, ki odžene simptome gripe in prehlada. Bolita nas glava in žrelo, čez 20 minut se počutimo boljše. Lahko gremo na sestanek, v kino, plesat po dežju, … Ker so simptomi odpravljeni.

Vzrok pa ni odpravljen, še vedno smo bolni. Namesto, da bi počivali, se ženemo dalje. To je tako zelo običajno, da so oglasi, ki to spodbujajo, dovoljeni!

Pred leti sem delala na urgenci. V enem poletju sem videla kar precej stresnih zlomov stopalnic. To je značilna tekaška poškodba, ko zaradi preobremenitve pride do zloma kosti brez delovanja velike sile. Povedano drugače - človek toliko teče, da si zlomi kost.

Koliko opozorilnih signalov mora spregledati, ignorirati nekdo, ki toliko teče, da si zlomi kost?

Kako naj bo človek zdrav, če ne občuti ali ne upošteva tega, kar občuti?

Naslovna fotografija Photo by MNStudio on Adobe Stock

Če so ti moji zapisi všeč, se prijavi na mesečne e-novice 💌.